Prva slovenska uprizoritev
Premiera:
22. januarja 2005
Prevajalka Tina Mahkota
Režiser Zvone Šedlbauer
Dramaturg Igor Lampret
Scenograf Marko Japelj
Kostumografinja Cveta Mirnik
Skladatelj Urban Koder
Lektorica Tatjana Stanič
Asistentki dramaturgije Kristina Radešček
Svetovalec za grščino in latinščino Matej Hriberšek
Svetovalec za gelščino Gary Ansbro
Nastopajo:
Branko Šturbej - Manus
Barbara Cerar - Sarah
Danilo Benedičič - Jimmy Jack
Nataša Barbara Gračner - Maire
Uroš Fürst - Doalty
Nina Valič - Bridget
Polde Bibič - Hugh
Bojan Emeršič - Owen
Zvone Hribar - Stotnik Lancey
Janez Škof - Poročnik Yolland
Starosta irskega gledališča Brian Friel (1929) sodi med avtorje, ki so odločilno zaznamovali irsko dramatiko druge polovice dvajsetega stoletja in kljub vztrajanju pri specifičnih, irskih temah s svojimi deli zasloveli po vsem svetu. Med njegova najboljša dela (v Drami smo v sezoni 1993/94 uprizorili njegovo uspešnico Ples v avgustu) sodi tudi danes že klasična igra Translacije (1980).
Dogajanje je postavljeno na irsko podeželje v trideseta leta devetnajstega stoletja, čas, ko so kartografi britanske vojske risali zemljevide svojega imperija. Ker so hoteli v angleške zemljevide vnesti tudi angleška poimenovanja krajev, so morali vsa stara gelska imena vasi, zaselkov, gričev, rtov itd. "prevesti" v angleščino. (Slovenci pomnimo tovrstne "translacije" iz časov fašistične Italije in njene zasedbe zahodne Slovenije po prvi svetovni vojni.) Lokalna skupnost imperialistom kljubuje predvsem tako, da noče govoriti njihovega jezika. V vaški šoli v gelščini poučujejo grščino in latinščino, na veliko citirajo Homerja in Vergila, se med seboj celo o vsakdanjih stvareh pogovarjajo v latinščini, ne spregovorijo pa niti besedice angleško. Vrsta komičnih položajev, ki nastajajo med prevajanjem trkov imperialističnih teženj z domačo rezistenco, se prepleta s trpkimi usodami revnih domačinov, ki se v težkih življenjskih pogojih na tihem zavedajo, da se samo s svojim nacionalnim ponosom ne bodo mogli več dolgo upirati revščini in lakoti.
Frielovo mojstrstvo ni le v inovativni komični uporabi jezika pač pa tudi v spretnem in nevsiljivem mešanju žanrskih prvin: zgodovinski okvir igre z izrazito in na marsikaterem koncu sveta prepoznavno politično konotacijo je napolnjen tako z elementi melodrame kot družinske tragedije. Smešni nesporazumi in zabavne situacije pa se mešajo z grenkim občutenjem tragične izgube; tako službe in ljubezni kot doma in jezika.








