Prva slovenska uprizoritev
Premiera:
12. aprila 2008
Prevajalec Srečko Fišer
Režiser Diego de Brea
Scenograf Diego de Brea
Dramaturg Tomaž Toporišič
Kostumograf Leo Kulaš
Avtor glasbe Aldo Kumar
Lektorica Tatjana Stanič
Asistentka režije Nika Melink
Nastopajo:
Alojz Svete - Saturnin, najstarejši sin nedavno umrlega rimskega cesarja, kasneje cesar
Gorazd Logar - Basijan, Saturninov mlajši brat
Jernej Šugman - Tit Andronik, rimski plemič, vojskovodja v vojnah proti Gotom
Andrej Nahtigal - Mark Andronik, ljudski tribun, Titov brat
Saša Tabaković - Lucij, preživeli sin Tita Andronika
Filip Juroš k.g. - Kvint, preživeli sin Tita Andronika
Val Manfreda Vidrih k.g. - Marcij, preživeli sin Tita Andronika
Marko Plantan k.g. - Mucij, preživeli sin Tita Andronika
Helena Peršuh k.g. - Lavinija, edina hči Tita Andronika, zaročena z Basijanom
Klemen Mauhler k.g. - Mladi Rimljan
Zvone Hribar - Emilij, Rimljan
Katja Levstik - Dojilja
Saša Pavček - Tamora, kraljica Gotov, po poroki s Saturninom rimska cesarica
Vojko Zidar - Alarb, Tamorin sin
Valter Dragan - Demetrij, Tamorin sin
Rok Vihar - Hiron, Tamorin sin
Janez Škof - Aron, zamorec v Tamorini službi, njen ljubimec
Vojko Zidar - Got
Rimski vojskovodja Tit Andronik se kot zmagovalec vrne iz deset let trajajoče vojne z Goti. Z njim so štirje preživeli od njegovih petindvajsetih sinov in kot bojni plen – kraljica Gotov Tamora, njeni trije sinovi in zamorec Aron. V skladu z rimskimi običaji žrtvuje kraljičinega najstarejšega sina in si nakoplje njeno neskončno sovraštvo. Sicer pa se Tit v Rimu znajde sredi prepira za prestol, na katerega pretendirata brata Saturnin in Basian, sinova preminulega rimskega imperatorja. Tit prisodi krono Saturninu in mu hoče dati za ženo svojo edino hčer Lavinio, sicer že zaročeno z Basianom. Do poroke ne pride in Saturnin si vzame za ženo Tamoro, ki si s tem poveča možnosti za maščevanje Titu. S pomočjo svojega ljubimca Arona in sinov poskrbi za umor Basiana; naprti ga dvema od Titovih sinov, ki ju zaradi tega usmrtijo. Poleg tega Tamorina sinova posilita Lavinio in ji, da bi molčala o storilcih, odrežeta jezik in obe roki. Ko Tit vendarle izve zanju, ju umori in trupli servira njuni materi na ›spravni pojedini‹, sklicani ob prihodu vojske Gotov, ki jo je v Rim pripeljal (na pomoč) Titov edini preživeli sin Lucij. Tit, ki ne more prenesti sramote svoje pohabljene hčere, zabode njo in Tamoro. Saturnin, ki meni, da je Tit zblaznel, ga umori; njega pa, da bi maščeval očeta, pokonča Lucij. Potem je Lucij okronan za rimskega cesarja.
Kakor je bil Tit Andronik v času nastanka (ok. 1590) neizmerno priljubljen prav zaradi krvoločnosti in senzacionalnih grozot, ki so se odvijale pred očmi javnih usmrtitev navajenih gledalcev, se je spreminjajočemu se okusu kasneje upiral in padel v pozabo ter zbujal celo dvome o tem, ali je Shakespeare res njegov avtor. Z literarno vrednostjo kasnejših mojstrovin se ta prvi Shakespearov poskus tragedije menda res ne more primerjati; pod plastmi modnega žanra pa se skriva eminentno gledališki in razkošen odrski ›scenarij‹ o človeškem pohlepu, sovraštvu, zlobi, maščevanju in okrutnosti.
Predstava traja dve uri in nima odmora.