Samo konec sveta

Louis, moški pri štiriintridesetih, se odloči, da bo obiskal svojo družino, ki je že dolga leta ni videl. Ve, da bo kmalu umrl. Sam jim želi to sporočiti, mami, mlajši sestri in bratu, pa njegovi ženi, ki je doslej še ni spoznal. In jih še enkrat videti, družino, ki jo je zapustil zaradi odločitve za drugačno življenje. Leta jim je pošiljal samo razglednice in oni njemu sporočila o velikih družinskih dogodkih in rojstvih otrok. Zdaj bi jih rad srečal in še zadnjič govoril z njimi. A o stvareh, ki so v nekem življenju najbolj pomembne, je težko govoriti, še posebej z domačimi, ki so morda že postali tujci. Želja po bližini in poskusi razumevanja se mešajo z občutkom odmaknjenosti, nepremostljive drugačnosti. »Čudno živite tam v mestih,« s katerim mati sprejme sinovo približevanje, je motiv, ki neprestano visi nad njimi. Opazka velja za vse, ne samo za sina v velikem mestu, temveč tudi za te, ki so ostali v provinci. Ob srečanju v materini hiši se odprejo spomini, ponovno se prikažejo stari družinski fantomi, ki se mešajo z enako nedorečeno sedanjostjo, izpovedovanjem samo napol realiziranih osebnih vizij in življenj. Kažejo se v dolgih plazovih besed, ki se vrtijo okrog ponavljanj in vračanja stalnih motivov in se skoraj vedno iztečejo v tišino. V molku, ki jih vsake toliko zajame, je občutljivost, poskus razumevanja in začetek nesporazuma hkrati. Samota je osrednja eksistencialna izkušnja, s katero se ob tem srečanju soočajo vsi. Na koncu Louis odpotuje, ne da bi sporočil vest o svoji bližnji smrti.

Samo konec sveta je največkrat uprizorjena, verjetno pa tudi najbolj osebna igra Jeana-Luca Lagarca, čigar dramski opus se je v zadnjih letih silovito uveljavil v domači Franciji, pa tudi po svetu. Za časa kratkega življenja je bil Jean-Luc Lagarce znan le redkim poznavalcem in ljubiteljem. To ga menda ni bremenilo. S kolegi je ustanovil lastno gledališko skupino, s katero je uprizarjal izbrane avtorje (Beckett, Goldoni, Marivaux …) in svoje igre. Kar petindvajset jih je, poleg tega pa je pisal tudi romane, časopisne feljtone, filmski scenarij, dnevnike … Ta obsežni opus je danes deležen izjemne pozornosti; še posebej pa njegove igre, ki so tako rekoč preplavile francoske in svetovne odre. Ta hip je Jean-Luc Lagarce najpogosteje uprizarjan francoski dramatik 20. stoletja sploh.

Igro Samo konec sveta je napisal leta 1990, v času, ko je že vedel, da je seropozitiven. Čeprav je zaznamovana s to izkušnjo, pa ne govori o aidsu. Niti ni mogoče trditi, da je avtobiografska. Zgodba o neuspelem zbližanju z družino in samoti se v umetniški stvaritvi, ki jo nosi izjemno pretanjen, gost in zračen, telesen in hkrati poetičen govor, daje v univerzalno izkušnjo.

več o avtorju
http://www.lagarce.net/?lng=en