Rojeni v YU

Režiser Dino Mustafić

Igrajo
Marko Baćović, Slobodan Beštić, Predrag Ejdus, Mirjana Karanović, Anita Mančić, Branka Petrić, Anđelika Simić, Milena Vasić, Radovan Vujović in Goran Jevtić
Pianistka Stanislava Jeftić

Na začetku se igralci predstavijo gledalcem, jim povedo številke osebnih izkaznic in s tem vsak zase začnejo z intimnim žalovanjem za preteklostjo. Njihove zgodbe so tudi naše zgodbe, njihovi boleči in srečni spomini so na robu katarze, njihova obrazna mimika pa v stiku z gledalci. Na odru uprizoritve Rojeni v YU vsak igralec živi kot oseba, ni nekdo drug, ampak on sam s svojimi spomini in pogledi. In prav na temelju tiste Krleževe misli, da se »človek rodi samo enkrat in edinkrat«, ta uprizoritev vzbuja nostalgične odzive tistih, ki so se rodili in živeli v Jugoslaviji, in določeno mero nezadovoljstva in upornosti teh, ki so se rodili, ko je umirala. Mustafićeva postavitev pravzaprav ponuja primer kulturne zmage nad poskusi razbitja »kulturne identitete Jugoslavije«. Nerazumevanje tega projekta pri mladih (R. V. se na začetku predstave upira neprestanim zgodbam o Jugoslaviji) in sentimentalnost pri starejših igralcih ponujata gledalcem različne optike, ki so jih ustvarile »stara« država in »nove« države. Prav na teh paralelah je grajeno dogajanje v uprizoritvi, prek intimnih drobcev o tem, kaj smo doživljali prej in kaj pozneje, kaj v socializmu in kaj v demokraciji, kaj s številko osebne izkaznice in kaj z imenom, kaj s himno in kaj z državo, ki smo jo pokopali.
Žanrsko je ta uprizoritev del novega gledališkega vala, zaenkrat še redkega v našem okolju, ki bi ga lahko poimenovali osebno gledališče spominov, zasnovano na dokumentarnem gradivu kot dramaturškem izhodišču. Režiser Dino Mustafić je potegnil pravilno potezo, ko je v središče pozornosti umestil osebne zgodbe igralcev, ki jih občinstvo najlaže razume in se vanje vživi. Vsak drugačen poskus postavitve tako občutljive teme na oder bi zaradi nerazumevanja ali suhoparnosti doživel neuspeh. Predstaviti občinstvu osebno doživetje in ga ob tem gledati v oči, pustiti igralcem, da sami oblikujejo potek dogajanja na odru, je edina prava pot, ki je to uprizoritev spremenila v esej naših spominov.

O REŽISERJU
Rodil se je leta 1969 v Sarajevu. Končal je študij režije na gledališki akademiji in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti. V gledališču je režiral Runaway of life (1993), Let There Be Light (1994), Miracle in Bosnia (1995), 724 (1998), dela Sartra, Ionesca, Mrożka, Molièra, Koltèsa, Shakespeara, Thortona Wilderja, Schwaba, Dorfmanna, Gardnerja, Dee Loher, Nicka Wooda Głowackega, Ingmarja Wilkvista, Bojčeva, opero Cavalleria rusticana. V Teatru Bojana Stupice je režiral dramo Thomasa Bernharda Pred penzijom (2006). Poleg tega je režiral tudi dokumentarne filme in glasbene oddaje. Njegov igrani film Remake po scenariju Zlatka Topčića je sodeloval na svetovnih festivalih v Rotterdamu, Montrealu, Karlovyh Varyh, Istanbulu, Pragi, Rimu, Monacu, San Franciscu in Beogradu.
Je direktor mednarodnega gledališkega festivala MESS Sarajevo.

IZ KRITIK
… treba se je zavedati umetniškega pomena takšnega raziskovalnega projekta v kontekstu našega institucionalnega gledališča, prav tako pa čustvenega in psihološkega učinka, ki ga vzbuja poglabljanje v boleče vprašanje, kaj vsakemu od nas danes pomeni jugoslovanska identiteta, ki nam je odvzeta ali pa spremenjena v tabu.
Ivan Medenica, Nin

Glavni junak najnovejše predstave JDP so torej naši spomini in izkušnje, predstavljeni z veliko sentimentalnosti, nekaj melanholije in precej nostalgije za državo, ki je ni več, in za možnostmi, ki jih je ponujala svojim državljanom.
Željko Jovanović, Blic

… čustvena silovitost in razglabljanje o različnih izkušnjah, povezanih z okoljem, ki je bilo, kot definira uprizoritev, predvsem čustveno, sta razlog, da je ta igra drugačna kot, mirno lahko rečemo, klasično postdramsko gledališče. Prav z vztrajanjem pri siloviti in neponarejeni čustvenosti so se namreč izognili največji pasti ukvarjanja z bivšo državo – patetiki – in omogočili, da individualna čustvena izkušnja prepoji sicer precej hladno in razumsko dramsko strukturo.
Ivan Jovanović, City magazine

Uprizoritev je skrajno iskrena in osebna – igralci razkrivajo svoje najintimnejše spomine, ki se spletajo v skupno izkušnjo kolektivnega spomina, to pa prinese rojstvo duha avtentične tragedije. Nedvomni vrh predstave je izpoved igralke Branke Petrić o življenju v nekaj državah in v družini iz več narodnosti. Najganljivejši del te izpovedi, ki jo je povedala brez vsakršne patetike, vzvišena nad intimno bolečino, je opis, kako si je Bekim Fehmiu, veliki igralec in njen soprog, nikoli pomirjen z izgubo identitete, ki je bila ubita hkrati s smrtjo države, v kateri smo se vsi rodili, pred samo nekaj meseci vzel življenje. Občinstvo je Branko Petrić nagradilo z dolgim aplavzom tudi za nekaj besed, ki jih je povedala v albanščini: oče, mati, dober večer in ljubim te.
Goran Cvetković, Radio Beograd 2