Rdeča

Igra Rdeča (2009) priznanega ameriškega scenarista in dramatika Johna Logana je hommage umetnosti abstraktnega ekspresionista Marka Rothka. Konec petdesetih let prejšnjega stoletja poteka pred rdečim platnom, ki bo kmalu viselo v prestižni restavraciji, svojevrstna drama med priznanim slikarjem in njegovim mladim asistentom Kenom. Dosti časa mine, preden drug drugemu odpreta svoje intimne svetove in se med njima lahko vzpostavi enakovreden dialog. Rothko
spozna, da se je v vseh teh letih oddaljil od samega sebe, Ken pa, da je morda že skrajni čas za samostojno pot.

IZ GLEDALIŠKEGA LISTA

»Po Rothkovih besedah njegova umetnost odraža čustva in človeško dramo, kot mu jo je uspelo izkusiti v življenju. Človeška drama, ki je ključna za Rothka, je tragedija, ki izraža stanje človeštva. Pri tem se je opiral na grško tragedijo, Nietzscheja in Shakespeara. Zanimale so ga komponente človeške drame, še posebej tragično. … Najpomembnejše je prav gotovo njegovo velikokrat frustrirajoče prizadevanje, da bi bila tragika prisotna v slehernem potegu čopiča, saj le tako slika v popolnosti izžareva tragično občutje sveta.«
»V drami Rdeča gre za soočenje dveh umetniških senzibilnosti; Rothkova je poduhovljena in podkrepljena z najrazličnejšimi umetnostno-zgodovinskimi referencami, senzibilnost njegovega mladega asistenta Kena pa je preprostejša in prinaša v posvečenost poznega modernizma svežino in igrivost ter jo razbremenjuje teže sveta. Ken je po svoje bližje generaciji, ki se je Rothko na smrt boji, novi generaciji, ki že po naravi želi prevladati nad dosedanjim in ustvarja v popolnoma drugačnem slogu kot abstraktni ekspresionisti.«
Eva Kraševec: Dramatični odtenki rdeče

»V noči med 24. in 25. februarjem 1970 se je moral Mark Rothko dokončno odločiti in zbrati ves pogum: s papirnatim robcem je prijel za britvico, zarezal v komolčnem pregibu rok globoki rani in naglo izkrvavel. ... Strjena kri, ki je ukleščila truplo, je bila zadnja slika in končna izjava o slikarskem delu, v katerem sta se eksistencialna izkušnja in utrip barve spremenila v skupno žarenje sublimnih vizij. Rdeča, prej najljubša Rothkova barva, je prenehala žarčiti samo vitalno, dionizično potenco ter je v isti meri pomenila dominanco ognja in krvi nad drugimi, včasih bolj krajinsko asociativnimi, torej sublimnimi plastmi slikarjevih vizij. Rdeča je postala nekakšna notranja opora, zadnji stik z življenjem, ki se je tudi v poslednji črno-sivi seriji slik razodevalo kot nekaj temnega, zamotanega in brezizhodnega, kot obup in resignacija. Zadnja rdeča slika, naj bo tista na steni ali luža krvi na tleh, je v tem poslednjem dejanju Rothkove drame združila izkušnjo življenja in slikarske govorice ...«
Dr. Tomaž Brejc: Patos vživetja

»Loganova igra izpostavi nekaj vidikov, ki problematizirajo to menjavo umetniških generacij. Rothko ugotavlja, zakaj umetnost ne bi smela biti samo popularna: 'Veš, kaj je problematično pri teh slikarjih? Točno to, kar si rekel: v tem trenutku slikajo za ta čas. To je pa tudi vse. Nič drugega ni kot zeitgeistovska umetnost. Samo za ta čas, za enkratno uporabo.' Rothko se zaveda, da se je njegovi generaciji začel čas iztekati ...«
Aleksander Bassin: »Moja umetnost ni abstraktna«

»Gledalec, ki je pred Rothkovimi slikami preživel več kot pet minut, si težko zamisli gledališko dramatizacijo Rothkove umetnosti. Kako z dramaturškimi sredstvi interpretirati slikarstvo, v katerem ni zgodbe in je za fineso občutka lahko netočna vsaka besedna formulacija, ne da bi pri tem zapadli v nepremostljivo neskladje z njegovim učinkom in namero?«
Nadja Gnamuš: O Rothkovi Rdeči: retorika barve in molk kot »govorna figura«

IZ MEDIJEV
Rdeča: moralne in ustvarjalne dileme slikarja Marka Rothka; B. Ti., rtvslo