Premiera:
10. maja 2002
Prevajalec Primož Vitez
Režiser Sebastijan Horvat
Dramaturg Primož Vitez
Scenografinja Petra Veber
Kostumografinja Angelina Atlagić
Glasba Random Logic
Lektor Jan Jona Javoršek
Nastopajo:
Maja Sever
Saša Mihelčič
Ob 4.48, ko pride na obisk razum, sem za uro in dvajset minut pri zdravi pameti. Zakaj mi verjameš potem, in ne zdaj?
Sarah Kane je zaslovela zaradi kontroverznosti svoje prve drame, Blasted, in se ohranila v našem spominu s svojim samomorom in posmrtno uprizoritvijo drame 4.48 Psihoza. Njena besedila so presekala z britansko tradicijo realističnega gledališča in imeli so jih za izzivalna, ne da bi se zavedali, da avtorica ne skuša rušiti ustaljene forme kar tako, temveč išče formo, v kateri bi bilo mogoče izpovedati izgubo sebe, fizično nasilje nad lastnim in tujim telesom, brezupnost depresije in nesmiselnost življenja, ljubezenski obup in predvsem nasilje ljubezni, ki jazu jemlje smisel ali celovitost. Ob Razmadežni, ki doseže skrajno stopnjo običajne dramske oblike v avtoričinem pisanju in v ospredje postavlja nasilje ljubezni nad jazom in telesom, je 4.48 Psihoza lahko neke vrste korekcija, pojasnilo ali poglobitev srečanja s Sarah Kane.
4.48 Psihoza je nastala v jeseni in zimi 1998/1999, ko je Sarah Kane padla v skrajno depresijo. Noč za nočjo se je zbujala ob 4.48 zjutraj, v trenutku, ko je noč najtemnejša, in do zore občutila popolno jasnost razuma in popolno nesmiselnost življenja. Je bil to višek razuma ali bolezni? Besedilo je nastalo na osnovi intimnega dnevnika teh trenutkov, zato sega v temno področje razuma, ki se ga vsi bojimo in mu nekateri ne morejo ubežati. Njegova popolna, grozljiva odkritost in surovost čustev skriva premišljeno strukturo in navezanost na gledališko formo (in vzornike: Büchner, Beckett, Bond in Barker).
V središču 4.48 Psihoze so trije problemi. Ljubezen, ki ogroža celovitost jaza, ločitev telesa in zavesti. Tukaj sem jaz. In tu je moje telo. Nesmiselnost življenja, zlasti brez ljubezni. Ob 4.48, ko pride na obisk obup, se bom obesila ob zvoku dihanja mojega ljubega. Brezup, ker nihče ne razume. Diagnoza: patološka žalost.
Njena smrt lahko gledalca zavede v iskanje bolezenskih znamenj ali klicev na pomoč. Toda 4.48 Psihoza je dramsko besedilo, čeprav izredno močno in neposredno, in edini način, da se mu gledalec približa, čeprav se zdi grozljiv in tvegan, je, da njegove glasove napolni z lastno prezenco, lastnimi strahovi, iluzijami, zablodami, nemočmi, ljubeznijo in smrtjo. Izziv je težko zavrniti.