Premiera:
15. septembra 2001
Prevajalec Jože Udovič
Odrska priredba Janusz Kica
in Lada Kaštelan
Režiser Janusz Kica
Dramaturginja Mojca Kranjc
Scenograf Kaspar Zwimpfer
Kostumografinja Gerti Rindler-schantl
Skladatelj Stanko Juzbašić
Lektorica Tatjana Stanič
Video Bogdan Škulj
, Tone Stojko
, Joco Žnidaršič
Asistentka režije in prevajalka na vajah Tadeja Tomšič
Asistentka skladatelja Franka Pavič
Nastopajo:
Branko Šturbej - Josef K.
Gregor Baković - Franz, Prvi gospod s cilindrom
Bojan Emeršič - Willem, Drugi gospod s cilindrom
Andrej Nahtigal - Nadzornik, Izkušen človek
Matija Rozman - Ravnateljev namestnik, Pojasnjevalec
Aleš Valič k.g. - Preiskovalni sodnik, Odvetnik Huld
Uroš Fürst - Uslužbenec v banki, Sodni sluga
Polde Bibič - Pretepalec, Pisarniški ravnatelj, Duhovnik
Dare Valič - Stric Albert, Trgovec Block
Ivo Ban - Tovarnar, Slikar Titorelli
Boris Juh - Kullich, Prvi gospod
Zvone Hribar - Rabensteiner, Drugi gospod
Boris Kos - Kaminer, Študent, Tretji gospod
Marijana Brecelj - Gospa Grubach
Saša Pavček - Gospodična Bürstner
Polona Juh - Perica
Maša Derganc - Dekle, Prva deklica
Nataša Barbara Gračner - Leni
Maja Kranjc k.g. - Druga deklica
Staša Martinuzzi k.g. - Tretja deklica
Si ne bi mogli predstavljati, da moralni zakon ni samo abstrakten imperativ, temveč dejanski zakon, po katerem bi človeka lahko aretirali in katerega kršitev bi terjala obtožbo? Bi te misli ne mogli nadaljevati s predstavo o pravnem sistemu, ki stoji za tem zakonom, sistemom z lastnimi sodišči, sodniki in policaji, celo z lastnim jetniškim kaplanom in profesionalnimi rablji? In si naposled ne bi smeli predstavljati, da imajo nosilci teh funkcij, četudi v službi absolutne instance, človeške slabosti in da so nagnjeni k napačnemu vedenju? Nemara je imaginarni svet, kakršen je uprizorjen v romanu Proces, nastal na osnovi takšnih ali podobnih analogij.
Ritchie Robertson, Kafka (1985)
Ne bomo se dosti zmotili, če rečemo, da je Kafkov Proces največje in najpomembnejše literarno delo 20. stoletja. Kljub temu, da je roman nastal na njegovem začetku (avtor naj bi ga začel pisati leta 1914), je tako rekoč anticipiral stoletje in vse njegove fenomene, tudi holokavst. Po objavi leta 1925 je pridobil brez števila posnemovalcev in za dolgo obveljal kot literarni kanon. Na njegovem pašniku so se preobjedali teoretiki s področja ne le literarnih znanosti, pač pa tudi filozofije, sociologije in politike, psihoanalize...
Glavni junak romana Josef K., ta najslavnejši "skupek simptomov", že dolgo velja za najprepričljivejšo upodobitev človekove (posameznikove, slehernikove) moderne usode. Vsaj od slavne dramatizacije Procesa, ki jo je opravil André Gide (v sodelovanju z Jeanom-Louisom Barraultom, uprizorjena v SNG Drama, 1965), je Josef K. tudi gledališki junak, ki je (bil) vsaj v delu Evrope, zaznamovanem s totalitarizmom, po pomenu primerljiv s kakšnim Hamletom. Pri tem je morda zanimivo, da je prišel Proces do nas skoraj po naključju - po zaslugi dejstva, da Kafkov prijatelj Max Brod ni upošteval avtorjeve želje, naj po njegovi smrti uniči vse njegove rokopise.
Ko želimo danes na odru znova preveriti relevantnost K.-jeve zgodbe, nas gotovo ne zanima le nekakšen retrospektivni pogled nazaj, v problematiko totalitarizmov 20. stoletja, ki mečejo svoje zlovešče sence tudi v današnji čas. Zanima nas totalitarizem, ki se bohoti v tem času, to je "totalitarizem enakosti" ali, kot je aktualno reči: globalizacije. Ali provincializacije. Obema paradigmama je skupno prav to, da sta človeka pahnili v anonimnost in da je že vsak poizkus artikulacije individualnosti vnaprej udušen in obsojen na utopitev v povprečnosti.