Podžig

Prevajalka (po angleškem prevodu Rine Vergano) Tina Mahkota
Režiserka Nenni Delmestre
Scenografinja, kostumografinja in avtorica glasbenega izbora Lina Vengoechea
Oblikovalec luči in avtor videoprojekcij Jaka Varmuž
Lektorica Barbara Rogelj

Igrajo
Gorazd Žilavec Oče
Mojca Fatur Mama
Ajda Toman Ema
Rok Matek Jure

Vse to je samo glasen klic po pozornosti je replika, s katero Els konča igro. Z njo sicer meri na otroka, ki sta se odločila zapustiti dom, toda besede so najprej namenjene njej sami in možu, s katerim sta se zapletla v mrežo laži in utvar, da bi ohranila videz uspešnega partnerskega odnosa in srečne družine. Poskus zbliževanja družinskih članov je tudi praznovanje Elsinega petinštiridesetega rojstnega dne, ki se v nasprotju s pričakovanji izteče v katastrofo; otroka sprevidita starševsko sprenevedanje in se odločita zapustiti varno družinsko zavetje, oče prizna, da ima razmerje z ženino sestro, vendar je prešibek, da bi odšel živet k njej. V zadnjem trenutku si premisli tudi Els; čeprav moža nikoli ni spoštovala, bo zaradi strahu pred spremembami, ki jih prinaša ločitev (pa tudi za ceno videza uspešne zakonske zveze), še naprej živela z njim.

Van den Bergovo prikazovanje razpada družine je na moč kruto in sarkastično, čeprav je njegovo dramsko pisanje vendarle humorno in zabavno – vse do trenutka, ko sin Jurgen omeni zlaganost odnosov med staršema in Els, z videokamero, ki jo je prejela kot darilo za rojstni dan, ni več spodobna posneti prizora »družinske sreče«. V tem trenutku se komedija prevesi v igro absurda in situacija, v kateri se je znašla družina, se odrazi tudi v njihovem domu; zaprejo se daljinsko vodene žaluzije, ki naj bi Beumerjeve, zdaj ujetnike lastnih zlaganih odnosov, varovale pred vlomilci, s stropa začne odpadati omet, razbijajo se kozarci in domovanje zajame hladen piš … Otrokoma uspe pobegniti, starša za kaj takega nimata več moči. Els bo nadaljevala z igro samoslepil in samoprevar, njen mož – človek brez hrbtenice – pa se ji bo še naprej podrejal.

Nizozemski dramatik, režiser in ustanovitelj gledališke skupine Oranjehotel, Jeroen van den Berg (1966), ki danes poučuje na amsterdamski Visoki šoli za umetnost, je igro Podžig napisal leta 2002 po naročilu gledališča Het Laagland in zanjo leto pozneje, takrat je bila igra tudi krstno uprizorjena, prejel nizozemsko-flamsko nagrado za najboljše dramsko besedilo leta. Igra, ki so jo do danes uprizorila številna nizozemska gledališča, je bila prevedena tudi v angleščino in nemščino.

Iz kritik
Čeprav je slovensko občinstvo vajeno motriti sebi bližnje problematike skozi prizmo iger tujega izvora, uprizoritev Podžiga podžge tudi razmislek o domači dramatiki, ki se ji v lastnem okolju ponujajo sorodne teme. Ali naši pisci za primerljiv dramski izdelek pogrešajo več svetovljanske dimenzije, ki bi prepoznala kot svoje tudi na videz potrošne in efemerne teme? Ali pa slovenskim dramatikom preprosto manjka veščine in podjetnosti van den Berga, ki mu tekoča dialoškost hollywoodskega kova očitno ni tuja.
Primož Jesenko, Dnevnik (04.11.2009)

Ne, ne, predstava Požig v režiji Nenni Delmestre gledalca ne pušča ravnodušnega. Narejena je s filigransko natančnostjo, intenzivnim ritmom – niti za hipec se gledalec ne dolgočasi – z občutkom za pravo mero surovosti, ki jo drug od drugega in vsak po svoje doživljajo člani družine.
Igralci so svojo nalogo imenitno opravili. Dominantno vlogo matere, ki jo je izjemno zrelo odigrala Mojca Fatur, odlično dopolnjujejo oče, ki ga je v svoji občutljivosti in omahljivosti odigral Gorazd Žilavec dobesedno »zares«, in oba otroka, najstniško agresiven in nadvse prepričljiv Jure v interpretaciji Roka Matka, in Ema, ki jo je upodobila Ajda Toman, ki ima najmanj besed, a se s kretnjami in pogledi čustveno odziva na vsak dražljaj, ki prihaja iz te družine brez toplega občutka varnosti.
Lina Vengoechea, scenografka, kostumografka in avtorica glasbe, je družino zelo sodobno in živahno oblekla, sceno naredila enostavno, toplo in funkcionalno. Brez daljinsko vodenih žaluzij se družina nikakor ne bi mogla nepredušno zapreti v svoj dom, iz katerega ni bilo izhoda.
Majda Suša, Primorske novice (27.10.2009)