Prva slovenska uprizoritev
Nenaden vdor čudaškega tujca med razuzdano družbeno smetano.
Premiera:
17. marca 2012
Režiser Matjaž Zupančič
Dramaturginja Darja Dominkuš
Scenografinja Janja Korun
Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov
Avtor glasbe in glasbene opreme Vanja Novak
Koreografinja Jana Menger
Lektorica Tatjana Stanič
Oblikovalec luči Milan Podlogar
Asistent dramaturginje Rok Andres
Nastopajo:
Aleš Valič k.g. - Mart, šef penziona Evropa
Zvezdana Mlakar - Valda, tudi njegova žena
Bojan Emeršič - Elke, bankir
Branko Šturbej - Kris, novinar
Gorazd Logar - Daniel, poslovnež
Maša Derganc - Simona, tudi njegova žena
Valter Dragan - Benjamin, plejboj
Polona Juh - Šarlota, tudi lokalna starleta
Vito Weis k.g. - Neznanec
Rok Vihar - Varnostnik
Zasebna zabava po uspešni otvoritvi novega penziona Evropa, na kateri tako imenovani jet set še malo neformalno pokramlja in pokvanta, sklene kakšen posel ali se dogovori o kakšnem skupnem interesu. Ko se že precej okajena druščina namerava raziti, se zgodi globalni upor: zunaj so demonstracije, neredi, policija je zaprla dohode, ceste so blokirane, avtomobili gorijo, nikamor ni več mogoče. Toda na zabavo se zateče neznanec, očitno demonstrant, nemara tujec, saj ne govori in se ne odziva.
Ob nepričakovanem soočenju dveh svetov Zupančič duhovito in z obilico ironije spregovori o kričečih paradoksih in navzkrižjih današnje družbe.
IZ GLEDALIŠKEGA LISTA
»Ne, ne napovedujem konca Evrope. Mislim pa, da je »diskretni šarm« stare dame vedno bolj kontaminiran z nekakšnim agresivnim strahom. Govorim o strahu pred tujci, pred priseljenci, pred drugačnimi. Ti postajajo razlog, da gre vse narobe. Evropa danes veliko moralizira o nasilju – in hkrati ne prizna, da je sama do vratu v njem. Na svojih in tujih tleh. Na mizi so jagode in šampanjec, pod njo pa teče kri.«
Matjaž Zupančič
»V današnjem času ni težko moralizirati, materiala je več kot preveč, na vsakem koraku. Zelo lahko je obsojati pohlep (saj tudi je obsodbe vreden) in kazati s prstom na druge. Seveda, saj mi nismo tajkuni, nismo se okoristili, nismo nikogar okradli in zaenkrat še tudi nismo nikomur nič hujšega naredili. Vendar Zupančičeva igra prav nam zastavlja neusmiljena vprašanja. Kakšni smo v resnici? Kaj se je zgodilo z nami, da smo postali imuni za vse, kar ni prav? Kakšno je tisto človeško jedro, ki naj bi osmišljalo naše bivanje? Kaj določa nas in naša stremljenja? Kdaj smo se navadili na vso to nepravičnost, ki tako boleče zaznamuje naš svet?«
Darja Dominkuš
»Padec Evrope, ki je črna komedija in groteska, nas spodbuja, da bi se v kar največji meri zavedeli svojega stanja, da bi spoznali, kdo so Mart, Elke in Daniel v našem življenju. Ne gre toliko za spodbujanje k revoluciji, kot za ozaveščanje o položaju.«
»Če bi avtor pozabil pod naslov besedila dodati frazo: osebe in dogodki nimajo nič skupnega z realnim življenjem in so samo plod domišljije, bi si lahko oddahnili. Tako pa vemo, da se pred našimi očmi dogaja tisto, kar se navadno za našimi hrbti. Spoznamo, da je tišina v Padcu Evrope močnejša od vseh izgovorjenih besed.«
Rok Andres
Predstava traja uro in pol in nima odmora.