Premiera:
01. decembra 2001
Prevajalec Ervin Fritz
Režiser Matjaž Zupančič
Glasbeni vodja in korepetitor Žare Prinčič
Dramaturginja Mojca Kranjc
Scenografinja Meta Hočevar
Kostumografa Svetlana Visintin
Leo Kulaš
Koreograf Matjaž Farič
Lektorica Tatjana Stanič
Asistent režije Miha Golob
Asistent scenografije Damir Leventič
Nastopajo:
Jernej Šugman - Macheath, imenovan Mackie Nož
Aleš Valič k.g. - Jonatan Jeremiah Peachum, lastnik firme "Beračev prijatelj"
Polona Vetrih - Celia Peachum, njegova žena
Polona Juh - Polly Peachum, njegova hči
Bojan Emeršič - Brown, vrhovni šef londonske policije
Saša Mihelčič - Lucy, njegova hči
Silva Čušin - Bezniška Jenny
Blaž Valič - Smith
Dare Valič - Pastor Kimball
Vladimir Vlaškalić k.g. - Filch
Matija Rozman - Ljudski pevec
Blaž Valič - Matija, imenovan Novc-Matija
Andrej Nahtigal/ Alojz Svete - Jakob, imenovan Suni-Jaka
Boris Juh - Robert, imenovan Robi-Žaga
Gregor Zorc k.g. - Edi
Gorazd Logar - Walter, imenovan Walter-Žalujka
Zvone Hribar - Jimmy, imenovan Jimmy Drugi
Maja Končar - Cipa
Maja Sever - Vixen
Katja Levstik - Stara cipa
Nina Valič - Druga cipa
Jerica Mrzel k.g. - Dolly
Jette Ostan Vejrup k.g. - Molly
Berači
Boris Juh, Andrej Nahtigal/ Alojz Svete, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Gregor Zorc k.g., Blaž Valič, Vladimir Vlaškalić k.g. - Berači
Blaž Valič, Vladimir Vlaškalić k.g., Gregor Zorc k.g., Študentje AGRFT - Berači
Orkester
Žare Prinčič k.g. - Dirigent in pianist
Hugo Šekoranja k.g. - flavta, sopran saksofon, alt saksofon, tenor saksofon, bariton saksofon, bas klarinet
Aleš Suša k.g. - sopran saksofon, alt saksofon, tenor saksofon, bariton saksofon, klarinet, bas klarinet
Marko Misjak k.g. - trobenta
Klemen Repe k.g. - pozavna, kontrabas
Milan Ferlež - bendžo, kitara, havajska kitara
Ernö Sebastian k.g. - harmonika
Aleš Rendla k.g. - tolkala
Gotovo je zgodba iz londonskega podzemlja z naslovom Opera za tri groše (1928) in z legendarnimi liki Mackiejem Nožem, kraljem beračev Peachumom, šefom policije Tigrom Brownom in viharniško prostitutko Bezniško Jenny Brechtova najbolj znana, če ne celo najrazvpitejša igra; značilno za tega avtorja, ki je po lastni izjavi imel bolj "ohlapen odnos do duhovne lastnine", je, da je Opera pravzaprav predelava neke prav tako popularne angleške igre, Beraške opere (1727), katere avtor John Gay je zastopal razsvetljensko tezo o enakosti vseh ljudi: "V toku igre ste imeli priložnost opaziti takšno podobnost med navadami višjega in nižjega sloja, da se je težko odločiti, ali fini gospodje posnemajo cestne razbojnike ali cestni razbojniki fine gospode." V svoji različici Brecht ni več dopuščal dileme, temveč je oba sloja nedvoumno izenačil: z upodobitvijo zločincev in beračev kot uglajenih gentlemanov z meščanskim okusom (popevke!) je sugeriral obratno sklepanje, namreč, da so meščani kriminalci (nekako v slogu znamenite krilatice: Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?). Zmagoslavni uspeh Opere za tri groše kajpak ni bil rezultat navdušenja nad takšnimi Brechtovimi tezami, ampak se mora po vsej verjetnosti zahvaliti lascivnosti in ciničnosti besedila in ušesom prijetni, čeprav za "opero" vendarle nekoliko nenavadni muziki Kurta Weilla; meščani, namesto da bi se zamislili nad seboj, so njegove skladbe obravnavali kot šlagerje in si jih veselo požvižgavajo še danes.