Oblomov

Dramatizacija Egon Savin
Prevod dramatizacije in jezikovna prilagoditev Marko Sosič
Režiser Egon Savin
Scenograf Geroslav Zarić
Kostumografinja Svetlana Vižintin
Glasbena oprema Egon Savin
Oblikovalec luči Rafael Cavarra

Igrajo
Radoš Bolčina, Vladimir Jurc, Lara Komar, Luka Cimprič in Maja Blagovič

V zlatih letih ruskega romanopisja 19. stoletja je Ivan Aleksandrovič Gončarov z romanom Oblomov ustvaril pojem oblomovščine – izraz je po osrednjem junaku, ki v glavnem leži v postelji in snuje načrte, postal sinonim za »sanjarsko, nedejavno življenje brez cilja in predanost usodi«. Egon Savin je izbral in izpostavil ključne trenutke iz življenja občutljivega obuboženega plemiča, ki se izogiba vsakršnemu stiku z zunanjim svetom dokler ga prijatelj ne seznani z očarljivo damo ... Dramatizacijo, v kateri se naslovni junak v primerjavi z romanom kaže kot še »tesnobnejši, bolj nabit z eksistencialno bolestjo, torej nekako sodobnejši«, je Marko Sosič prevedel in jezikovno prilagodil v tržaško okolje.
Priznani gledališki umetnik Egon Savin je v preteklih tridesetih letih zrežiral že več kot osemdeset predstav, ki so jih z velikim uspehom igrali v pomembnih gledališčih od Tel Aviva do New Yorka. Za izjemne gledališke dosežke je prejel preko 40 nagrad, ki potrjujejo njegovo sposobnost pretanjenega uglaševanja klasičnih dramskih predlog s problemi sedanjega časa in prostora. Savin je v tem primeru izbral in izpostavil ključne trenutke iz življenja občutljivega obuboženega plemiča, ki se izogiba vsakršnemu stiku z zunanjim svetom in je postavil njegovo zgodbo v dekadenčno atmosfero zatona avstroogrskega cesarstva, točneje v tržaško okolje, kar ustvarja ključ za še bogatejše branje in doživljanje izvirnega teksta. Kot režiser je Savin že pristopil k liku Oblomova; njegova poglobljena analiza simbolične, sociološke in eksistencialne dimenzije Gončarovega junaka ponuja gledalcem zanimive spodbude za razmišljanje o človekovem strahu pred življenjem. Družbena zapoved uspešnosti ustvarja namreč ideologijo strahu, v kateri se človek sooča s svojo negotovostjo, nemočjo, šibkostjo. Dekadentni Oblomov ne sprejme ideologije tekmovalnosti, se prepusti občutljivosti in pasivnosti, opusti življenje in se sprašuje o njegovem smislu.