Moč navade

Pet cirkuških artistov, direktor Caribaldi, njegova vnukinja – vrvohodka, žongler, krotilec in burkež skušajo zvaditi Postrvji kvintet. Gonilna sila podviga, katerega cilj je vsaj enkrat zaigrati popolno izvedbo te razvpite skladbe Franza Schuberta, je Caribaldi; pred dvaindvajsetimi leti, ko je pri dresuri konjev začel popuščati v preciznosti pokanja z bičem, mu je njegov zdravnik svetoval, naj se za izboljšanje koncentracije posveti igranju violončela. In tako že vsa ta leta zahteva od svojih sodelavcev, da se vsak dan – po opravljenih nastopih v areni majhnega cirkusa – zberejo še za vežbanje klasične glasbe. Ne le, da nobeden od njih nima pojma o glasbi, v tem početju tudi ne vidijo nobenega smisla in ga občutijo zgolj kot torturo in direktorjevo tiranstvo. Temu primerno se odzivajo: načinov, kako sabotirati vajo, kako onemogočiti že samo misel na vajo, je za take negativno motivirane prisilne glasbenike veliko. V izmišljevanje novih, bizarnih, banalnih, za lase privlečenih, pa tudi agresivnih ovir so pripravljeni vpreči vso svojo iznajdljivost in ustvarjalno domišljijo. Vaje se tako po pravilu sprevržejo v katastrofo. A direktor se ne da. Obseden je z umetnostjo in perfekcijo. Oklepa se, tako se je pač navadil, svojih sanj, da bo skladbi nekoč vendarle kos. Vzvišen smoter posveti vsak napor in upraviči vsako ponižanje. »Življenja ne maramo, a ga moramo živeti. Postrvji kvintet sovražimo, a ga moramo igrati.«

Z Močjo navade je Thomas Bernhard leta 1974, ko je bila igra krstno uprizorjena na salzburškem festivalu (v režiji Dieterja Dorna) močno presenetil kritike. Kajti igra, katere glavno vlogo je napisal na kožo igralcu Bernhardu Minettiju in ki jo je označil kot ›komedijo‹, se je dejansko izkazala za komedijo. Moč navade sicer ni prva Bernhardova igra, a je bila napisana še v tistem zgodnjem obdobju, ko se je njegove dramske poskuse še vendarle štelo bolj za izlete, ki si jih v gledališče kdaj pa kdaj privošči prozaist. Trije različno uglašeni stavki Postrvjega kvinteta so mu bržkone narekovali tudi tri različna dejanja igre; kakor skladatelj v glasbi se je Bernhard v jeziku poigraval z glavno temo, s ponovitvami in z variacijami. Tako je svojim gledališkim interpretom, režiserjem in igralcem, dal v roke ključ za razbiranje svojih iger, ki jih je z enako srditostjo in nežnostjo, z enakim ljudomrzništvom in prizanesljivostjo, z enako duhovitostjo in premočrtnostjo pisal do konca življenja