Mati

Brechtov najdaljši učni komad Mati je mala šola komunistične revolucije, nekakšen abecednik marksizma za ljudske množice. Skozi lik Pelageje Vlasove, ki jo skrb za sina preobrazi iz skromne gospodinje v prvoborko proletarske emancipacije, se v štirinajstih dokumentarnih prizorih izriše jasno sporočilo, da je revolucija za vsakogar, še posebno za malega človeka, ki čuti, da nima s tem nič opraviti. Ker smo pri nas revolucijo že davno tega soglasno pokopali, hkrati pa jo v zadnjem času ponovno obujamo od mrtvih, bo uprizoritev preverila, kam smo investirali svoj tranzicijski kapital in ali nam prinaša ustrezen donos na obresti.

Zemlja je tista, ki je dala slovenskemu kmetu delo, in ista zemlja je bila hkrati že tudi nagrada zanj. Lastna zemlja, lasten dom. Sedaj lahko bolj razločno vidimo, kako delo Slovencu tako daje identiteto, kakor mu jo po drugi strani jemlje. Če je vsem jasno, da nas povezuje to, da delamo, pa se nikakor ne moremo sporazumeti o enotni naravi tega dela, kaj šele o pomenu, ki mu ga pripisujemo. Če se lahko identificiramo s tem, da je za vsakega njegovo delo pomemben del njegove identitete, pa postanemo neizmerno bolj sumničavi do sugestije, da bi na račun našega dela lahko živel kdo drug. Na ta način je zemlja kot Mati, za katere ekskluzivno ljubezen in naklonjenost se potegujemo. Zato se zdi karseda ustrezno, da v času krize, ko iščemo in preizprašujemo lastno identiteto, postane naša zemlja, naša Mati, glavna fronta političnih sporov. Ideologija dela otroke iz nas vseh.
Andraž Golc Kriza in ideali

Kaj nam lahko danes prinese gledališko ukvarjanje s preobrazbo delavske matere v revolucionarko? Cinično gledano so se časi spremenili, delovni pogoji so se v stotih letih izboljšali, vsaj v Evropi, imamo nekaj takega kot osemurni delavnik s kolikor toliko zagotovljeno minimalno plačo in kolikor toliko urejenimi prispevki za socialno varnost, v veliki meri smo se znebili totalitarizmov, čeprav totalitaristični prijemi ob vsaki krizi spet priplavajo na površje, formalno gledano spoštujemo človekove pravice, vlada demokracija, pravzaprav se ne bi smeli pritoževati. Ker pa živimo v kapitalističnem družbenem sistemu, ki se v principu delovanja ne razlikuje bistveno od tistega pred sto leti, se moramo pritoževati naprej. Izkoriščanje delavcev se nadaljuje na bolj prefinjen način, v imenu krize se pod pretvezo cuza in molze že tako izžete.
Urška Brodar O mesu, ki vam ga zmanjka v kuhinji, se v kuhinji ne odloča

Romana Mati Maksima Gorkega verjetno noben Slovenec ne bo začel brati popolnoma neopredeljeno in brez vsaj bežne uvodne miselne gimnastike v zvezi s simboliko naslova. Simbol matere je v naših krajih še kako dobro znan, tudi tisti, ki niso ljubitelji slovenske klasike, vedo, da piedestal spomenika materi bujno obrašča bršljan nacionalne mitologije, poveličevanja in oboževanja (z rahlo grenkim, vendar pikantnim priokusom krivde in kesanja). Ona, tista zatajena, s skodelico kave v eni in s šopkom solzic v drugi roki, ona, katere sin »postal je tak fant, da bi gore premikal …«, ona, ki je rojevala samorastnike in potohodce, krpane in krjavlje, take in drugačne … Hitro zatem pa lahko temu miselnemu toku dodamo še pri-tok o zanimivi kombinaciji, namreč da je o tej simbolno močni figuri pisal sovjetski Rus Maksim Gorki, torej pisatelj, ki so ga v nekem obdobju tako izenačili z oblasti všečno literaturo socrealizma, da so mu podelili vlogo vodilnega simbola uradne ideološko-idejne književne struje. Skratka, ko združimo naslov z avtorjem – veletok s pritokom –, lahko mirno razglasimo ugotovitev, da v tem primeru simbol piše zgodbo o simbolu.
Tatjana Stanič »Srce daje moč, ne glava …«; O romanu Mati Maksima Gorkega

Brechtova revolucionarna Mati premierno v Drami
Maja Čehovin Korsika, STA


Brechtova Mati na Velikem odru Drame
Deja Crnović, www.sol.net

Dve Brechtovi polemiki z revolucijo in o (nepotrebnih) kompromisih s stalinizmom
Polona Balantič, www.rtvslo.si

Gledališki teden kritika: revolucija naj kar bo mrtva
Andrej Jaklič, Polet

Avtor epskega gledališča ...
Mojca Ketiš, Dnevnik