Koproducent Zavod Delak
Ko gledališče neusmiljeno razgali sprevrženo oblast.
Premiera:
24. septembra 2011
Prevajalci Dražen Dragojević
Tatjana Stanič
Dragan Živadinov
Režiser Dragan Živadinov
Dramaturginja Darja Dominkuš
Scenografa Dunja Zupančič
Miha Turšič
Kostumograf Dunja Zupančič
Digitalne konstrukcije Miha Turšič
Dunja Zupančič
Oblikovalec luči Milan Podlogar
Lektorica Tatjana Stanič
Glasba Dario Seraval
Dragana Jovanović
Koreografa Marko Mlačnik
Mateja Rebolj
Korežiserka Anja Bajda
Nastopajo:
Lotos Vincenc Šparovec k.g. - Will Shakespeare, pesnik
Matjaž Tribušon - Dick Burbage, igralec in lastnik gledališča
Klemen Slakonja - Iack Ion Rice, deček, ki igra ženske vloge
Igor Samobor - William Nicholas Slye, igralec puritanskih nazorov
Tom Ban k.g. - Alex Cook, strahopetec
Janez Škof - William Kempte, plesalec
Jurij Zrnec/ Aleš Valič k.g. - William Bell, mornar, ki se je izneveril morju in postal igralec
Saša Pavček - Mama Rice, videčna šivilja in Iackova mati
Barbara Cerar - Eleanor Bull, gostilničarka razneženega srca
Veronika Drolc - Mary Fleming, žena vrhovnega sodnika
Bojan Emeršič - Harry Wriothesley, tretji grof Sauthamptonski, konjski tat Hal
Alya k.g. - Titania
Andrej Fon k.g., Dario Seraval k.g. - Muzikanta
Na začetku sedemnajstega stoletja je London mesto gledališča, kraljevina Anglija pa velika čakalnica, ker se še ne ve, kdo bo prestolonaslednik po smrti ostarele in oboževane kraljice Elizabete I. Puritanci so pri gledališki skupini Dicka Burbadgea naročili dramo, ki naj bi pokazala preprostemu ljudstvu, kako sprevržena sta oblast in dvor, še prav posebej kraljica. Čuvaj konj boljših gledalcev Will Shakespeare ima dramski tekst Rihard III., nadvse primeren za namen puritancev. Tako kot v vsakem gledališču pa je tudi v Burbadgeevem agent, ki obvešča državo o skritih namenih skupine. Elizabeta z represivno toleranco dopusti, da se premiera odigra, po predstavi pa njen državni stroj neusmiljeno posreduje in zatre nevarne ideje sredi Londona.
Predstava traja dve uri in petdeset minut in ima odmor.
Galerija fotografij
Ljubezen in država
Ocene predstave:
Ljubezen in država: performativni vztrajnik (Blaž Lukan, Delo)
Pozdravljen, novi svet! Pojdimo! Vcepimo mu dušo! (Polona Balantič, rtvslo.si)
Visoki standardi umetniškega (Nika Leskovšek, Dnevnik)
Ljubezen-država-gledališče (Bojan Anđelkovič, Radio Študent)
Kateri svet je slovenski oder? (Vesna Jurca Tadel, Pogledi
IZ GLEDALIŠKEGA LISTA
In vendar kot pisatelj še naprej menim, da je to delo, v katerega sem vključil največ svoje intime. Vse osebe temeljijo na dejanskih življenjepisih, na družbeni zgodovini in na različnih interpretacijah, temeljijo na znanju in na domišljiji, liki so tudi moja osebnost, osebnost, ki je nastajala v zgodnjih osemdesetih in je pri vseh premenah ostala in postala moja današnja osebnost.
Vladimir Stojsavljević: Ljubezen in država
Tudi Stojsavljevićevo Elizabetinsko trilogijo in še posebej njen osrednji del Ljubezen in država je danes mogoče brati v okviru sodobne fascinacije z elizabetinci in njihovo najpomembnejšo figuro, Shakespearom. Čeprav je nastala že v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se opira na številne, takrat še zelo sveže in širšemu krogu še lep
čas manj znane ugotovitve in spoznanja raziskovalnih zgodovinarjev. V svojih dramah z zgodovinsko snovjo je Stojsavljević sicer iskal vzporednice s takratno družbenopolitično
situacijo jugoslovanske države, ki je začela napovedovati svoj razpad, a se danes zdi, da so te drame novo aktualnost našle prav v temeljitem poznavanju zgodovinske snovi in v univerzalnih spoznanjih, ki jih je to vedenje omogočilo.
Darja Dominkuš: Pod Shakespearovim firmamentom
V drami zasledimo dinamiko nasprotij (in ko gre za vzpostavitev dinamike, so bistvenega pomena tudi vse formalne, stilne značilnosti), ki je spletena okoli glavnega para: pozicije in opozicije, ljubezni in države, svetlobe in sence. (…)
Skupno ljubezni in državi je reprezentacija ali njen nasledek, perspektivizem; skupno znotraj drame Ljubezen in država pa operira kot mnogoterost oz. proizvaja najmanj dve različni interpretaciji ljubezni, in sicer ljubezen kot identitetno politiko, ki je torej korumpirana oblika ljubezni, in ljubezen kot postajanje drugo, drugačen.
Anja Bajda: Skupno skozi ljubezen in državo
Kljub temu pa je Ljubezen in država sodobna, aktualna – kot je danes moderno reči – igra. Težko bi sicer rekli, da je tudi politikantska, vsekakor pa je to politična igra. Stojsavljević zelo dobro ve, da se Shakespeare ukvarja samo z dvema velikima temama: z ljubeznijo in s politiko, in na tem gradi svojo dramo.
Georgij Paro: Ljubezen in država
Zakaj Marlowe, Shakespeare, kraljica Elizabeta I. in Cromwell? Nenavadno je in tudi ni povsem preprosto razvozlati, zakaj prav določeni liki oživijo, izpisujejo svoj obstoj in si izborijo prostor v pisateljevem času. Izjemna tenkočutnost Vladimira Stojsavljevića pri zgodovinskem razlaganju sodobnosti ga v njegovi zgodnji zgodovinski trilogiji: Marlowe, Ljubezen in država in Prepovedano gledališče, pripelje naravnost v dobo kulturnega razcveta Anglije.
Ljiljana Filipović: Eno samo besedilo v alternativnih pokrajinah