Ko sem bil mrtev

Odkritje Lubitscheve burleske Ko sem bil mrtev je bil velik dosežek na novo ustanovljene Slovenske kinoteke, s katerim je svoj profesionalni ugled utrdila tudi pred mednarodno filmsko javnostjo. Gre za enega prvih filmov slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha (med njegovimi najslavnejšimi filmi je med drugimi Ninočka z Greto Garbo iz leta 1939), ki je veljal za izgubljenega. Samo nekaj zgodovinskih virov je pričalo, da je veliki avtor leta 1916 posnel uspešno komedijo o bonvivanu, v kateri je sam tudi igral glavno vlogo. Leta 1994 pa sta Silvan Furlan in Lilijana Nedič v zapuščini Štefana Štekarja našla dotlej pozabljene filmske kolute, ki so se na Primorskem menda znašli v času soške fronte. Med njimi sta identificirala malo mojstrovino iz obdobja nemega filma. Rekonstruiran film so prvič predstavili naslednjega leta na filmskem festivalu v Pordenonu.
Ko sem bil mrtev je zasnovan na motivu moža, ki napove svojo smrt, potem pa izgine in se ponovno pojavi z lažno identiteto. V burleskni izpeljavi se zgodba seveda zasuče drugače kot v Pirandellovem slovitem romanu Ranjki Matija Pascal. Lubitschev junak je lahkoživ bonvivan, ki se ob večerih rad izmuzne od doma in predaja veselju s šahiranjem v radoživi moški družbi. Bolj kot ženo to moti njegovo taščo, ki mu lepega dne (pravzaprav sredi noči) zaklene vrata, nesrečni mož pa mora prespati na neudobnem stopnišču. Naslednjega dne napove samomor in izgine. Namesto v smrt se odpravi v svobodo samskega življenja. Domnevna vdova žaluje, mož pa se tudi kmalu naveliča postopanja. V svoj nekdanji dom in k ženi, ki jo vendar ljubi, se vrne v vlogi služabnika. A tašča že išče novega ženina za užaloščeno hčer. In ji ga tudi privede na dom. Kaj vse bo napletel lažni služabnik, da bo osmešil snubca, ponovno osvojil ženo in se končno tudi znebil tečne tašče!

Predstava nima odmora.