Gostuje SNG Nova Gorica
Krstna uprizoritev
Režiserka Neda R. Bric
Skladatelj Aldo Kumar
Dramaturginja Martina Mrhar
Lektor Srečko Fišer
Avtorica scenskih videov Polona Zupan
Realizatorka igranega filma Polona Zupan
Scenografa Rene Rusjan, Boštjan Potokar
Kostumografinja Tanja Zorn Grželj
Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar
Avtor video animacije Matic Leban
Avtor posnetkov Soče Marko Krašovec
Scenograf (film) Aleksander Blažica
Direktor fotografije (film) Aljoša Korenčan
Asistent kamere (film) Jan Perovšek
Mojster luči (film) Damjan Žumer
Oblikovalec in snemalec zvoka (film) Boštjan Kačičnik
Tehnična podpora snemanja (film) AAtalanta
Igrajo
Peter Harl Mladi Simon Gregorčič
Blaž Valič Simon Gregorčič
Ivo Barišič Stari Simon Gregorčič
Vesna Vončina Dragojila Milekova
Dušanka Ristić Gregorčičeva mati
Gorazd Jakomini Fran Erjavec
Marjuta Slamič Ženska (film)
Matej Puc Njen brat, duhovnik (film)
Biografska drama o Goriškem slavčku, ki je pred več kot sto leti hrepenel in svoje srce izlival v pesmi, je zgodba o vzponih in padcih človeka, globoko razmišljujočega in še globlje čutečega do vsega, kar ga obdaja. Življenjska pot pesnika, nenavadno razgibana za katoliškega duhovnika, odseva duh časa, v katerem se rojeva želja po narodni enotnosti in borba za obstanek slovenskega jezika. Gregorčičeva misel o teh velikih vprašanjih je zapisana v številnih narodno buditeljskih pesmih. Dolgoletni boj, ki se je vnel med njegovimi privrženci in zagretimi nasprotniki, je prerasel v skoraj politični obračun med svobodomisleci in tradicionalisti. Napadi na umetnikovo občutljivo srce, sprva tako čisto, odprto in osvobojeno vsake zlonamernosti, so v njem sprožili dvom vase in v svojo umetniško moč. Nenehne ustvarjalne krize in depresije so botrovale vse hujšim težavam z zdravjem, ki jim je na koncu podlegel. Skozi vse to pa kot žarek presevajo neizpolnjena, nikoli pozabljena čustva do dekleta, iz katerih so vzklile najlepše ljubezenske pesmi.
Avtorica besedila in režiserka Neda R. Bric se po Aleksandrinkah in Edi - Zgodba bratov Rusjan v svojem novem delu še tretjič loteva primorske tematike, saj je prepričana, da nam pogled v zgodovino lahko pomaga razumeti in oblikovati našo sedanjost. Gregorčičeva življenjska pot jo vodi k spraševanju o pritisku institucij – najsi bo to cerkev, družina, šola ali država – na človeka. Se jim dandanes še vedno enako uklanja? Je moč z njimi sobivati ali se je nujno proti njim boriti?
IZ MEDIJEV
/…/ Gregorčičevo uporništvo primorskega domoljuba in prostodušnega pesnika nam avtorica prikaže v treh starostnih obdobjih s tremi protagonisti (z naivno entuziastičnim in prostodušno mladostnim Petrom Harlom, zrelo samozavestnim in vztrajnim Blažem Valičem ter s starčevsko razočaranim in vse bolj od lastnih spominov in prividov preganjanim Ivom Barišičem). Del njegove trpke in družbeno subverzivne življenjske zgodbe o neuresničeni ljubezni in življenjski harmoniji v dogajanje prinaša učiteljica Dragojila Milek (v vdano trpni interpretaciji Vesne Vončina), del zgodbe o dragocenem zvestem literarnem in človeškem prijateljstvu vsem zadrtostim in sovražnostim navkljub Fran Erjavec (v dobrodušni interpretaciji Gorazda Jakominija) in najbolj mučni del o težkem bremenu in neprebojnem oklepu patriarhalne krščanske družinske tradicije Simonova mati (v zadržano nepopustljivi interpretaciji Dušanke Ristič). Videti je, da se je zdel intimni poraz, ki ga je samosvoj in uporniški Gregorčič doživel v spopadu z družbenim okoljem svojega časa, čeravno ga je njegova poezija povzdignila v trajni mit »goriškega slavčka«, nekaj preveč dokončnega in morda tudi vsaj navidezno oddaljenega od današnjih razmer. Zato je avtorica v dogajanje vpletla še filmsko zgodbo o današnjem bratu in sestri (Matej Puc in Marjuta Slamič), njuni noni na smrtni postelji in že zdavnaj umrli materi, ki na svoj način v naš čas oživlja tragično zgodbo o »pregrešni ljubezni« nekega duhovnika, o zatajenem in zavrženem plodu take ljubezni, katerega nasledek je navsezadnje trpko samotno in zagrenjeno samorastništvo obeh zrelih sorodnikov, ki vsak zase životarita; brat Branko v božji službi, sestra Mihaela pa v najgloblji nejeveri do vere in Cerkve. K tekoči in smiselno razčlenjeni uprizoritvi, ki je nekatere besedilne slabosti in vrzeli ustrezno zapolnila in nadgradila, so poleg režiserke Nede R. Bric in dramaturginje Martine Mrhar prispevali scenografa Rene Rusjan in Boštjan Potokar, kostumografinja Tanja Zorn Grželj, lektor Srečko Fišer in skladatelj Aldo Kumar. Prazno prizorišče s petimi pokončnimi in premičnimi geometrijskimi telesi so s projekcijami scenskih videov in filma obogatili avtorica Polona Zupan s filmsko ekipo, avtor videoanimacije Matic Leban in avtor posnetkov Soče Marko Krašovec.
Slavko Pezdir, Delo, 19. septembra 2011
Neda R. Bric v svoji tretji samostojni režiji, ki rekonstruira zgodbo Simona Gregorčiča, uprizori material (pesmi in pisma), katerega gledališka mikavnost ni samoumevna – vendar si avtorica privošči manjši fiktivni drobec, ki strukturirano, urejeno in po vsej sili tudi suhoparno biografijo temeljito preobrne in postavi v docela drugo luč. /…/ Kot govorijo dejstva, v Gregorčičevem odzivu ni bilo subverzivne čezmernosti, odreagiral je trpno in se ni uprl zamreženosti v kalupe, poslanstva, imperative (delovati narodno mobilizacijsko v neposredni bližini romanskega elementa), le umaknil se je na Gradišče, kjer je pasivno poražen kupil posest in obdeloval zemljo. Dodatek svobodno asociativne, celo rahlo rumeno obarvane fikcije, ki jo predstava nakaže kot enega od možnih scenarijev, pa pred nami vzpostavi domnevo vitalističnega Gregorčiča. Predstava tako ni didaktična žaloigra o odpovedovanju, ne epitaf, ki bi izstopil iz sfere umetnosti. Invencija predstave je v kombinatoriki strukture, ki že vizualno poišče drug stil in (ob pomoči dolge vrste sodelavcev) združi dva medija, s tem pa tematizira pojem osebne sreče, potlačenih razmerij, nezmožnosti razumevanja in časa prav skozi umiritveni učinek filmske naracije, katere čari danes v objektivnem smislu obvozijo gledališko podobo. »Mitološki« profil pesniškega tenkočutneža zanima predstavo manj kot, recimo temu, Gregorčič za današnjo rabo, z vsemi vprašanji in razmislekom, ki ga razpre, če njegovo zgodbo rahlo prikrojimo. In prav v fiktivnem dopisu, ki ni falsifikat, le nakazanje možnosti, kaj je mogoče danes početi z zgodovino, je ključ učinka Nede R. Bric. Natanko zato kompaktnost tega svojevrstnega poskusa kljub nihanju pritegne bolj, kot se to običajno pričakuje od dokumentarne biografije. Rekonstruirana zgodba Simona Gregorčiča, kot jo je v spoju dveh medijev zasnovala in zrežirala Neda R. Bric, ponuja tudi izzivalen fiktivni dopis, ki predstavo dvigne onkraj suhoparne biografske žaloigre ali epitafa.
Primož Jesenko, Dnevnik, 22. septembra 2011