Jaltska igra . Poigra

Znameniti irski dramatik in starosta irskega gledališča Brian Friel je snov za svoji enodejanki Jaltska igra in Poigra vzel pri drugem velikem dramatiku in prozaistu svetovne literature, Antonu Pavloviču Čehovu. Friel je velik občudovalec slovečega ruskega vzornika in tudi prevajalec njegovih dram. Njegova tokratna navezava nanj pa je v obeh enodejankah zelo zanimiva in tudi posebna.
Jaltska igra (2001) je dramatizacija znamenite novele Dama s psičkom (1899). V letovišču na Krimskem polotoku se med zdolgočasenimi gosti srečata mlada ženska in moški srednjih let. Oba sta poročena, a preživljata počitnice sama. Ona je še vsa mladostno plaha, ne preveč srečna s svojim možem, on se v svojem nesrečnem zakonu tolaži z nenehnimi skoki čez plot. Tudi bežna avantura, ki se splete med njima, bo verjetno samo še ena od številnih podobnih v karieri ciničnega zapeljivca. Toda ko se ›ljubimca‹ vrneta vsak na svoj dom, se zanju začnejo prave ljubezenske muke. Ne le, da ne moreta pozabiti svoje počitniške zveze, iz dneva v dan vsak zase vse jasneje spoznavata, da se je med njima rodila prava, globoka in nepremagljiva ljubezen. Ni drugega izhoda, morata se spet srečati, biti skupaj in se soočiti z vsemi težavami, ki jih prinaša njuno zavezujoče čustvo.
Poigra (2002) je Frielovo izvirno delo, v katerem nastopata dve dramski osebi iz Čehova približno dvajset let po njunih »prvotnih« igrah. Sonja iz Strička Vanje in Andrej Prozorov iz Treh sester se srečata v zanemarjeni moskovski kavarni malo po letu 1920. »Ponovno oživljena in na novo izmišljena« sta zdaj srednjih let. Doživela sta vse mogoče in vendar sta ohranila skoraj vse značilnosti, ki so ju zaznamovale že v mladosti. Sonja je še zmerom prizadevna, nesrečno zaljubljena, v novih in neprijaznih razmerah skuša od družinskega posestva rešiti, kar se da. V Prozorovu je še zmeraj nekaj tistega neodločnega dečka, ki bi rad vsem ustregel, a doživlja samo poraze. Igra ni zanimiva samo v tem, kako Friel razplete nadaljevanji obeh dramskih zgodb in usode njunih protagonistov, ampak še bolj v tem, kako v novih okoliščinah nadaljuje preplet slepil in deziluzij. Sanje in sanjarije v življenju obeh ›nadaljevalcev‹ nenehno zadevajo ob kruto realnost in čeprav sta oba že davno spoznala, da sta življenje prebila v čakalnici na življenje, jima ne preostane drugega, kot zbirati tiste tolažilne drobce, s katerimi je mogoče zgraditi naslednjo iluzijo, ki bo spet za nekaj časa omogočala življenje.
Frielovo mojstrstvo je v tem, da kljub svoji navezavi na bistvene lastnosti likov iz dram velikega vzornika svojo enodejanko vodi kot samostojno in duhovito odstiranje človeških zgodb in usod, za katero nam Čehova sploh ni treba poznati. Če pa ga poznamo, bo užitek ob spremljanju predstave samo še večji.

Predstava traja dve uri in pol in ima odmor.