Izboljševalec sveta

Plešasti, domnevno hromi in skoraj gluhi naslovni junak, avtor težko razumljivega, a v številnih diskusijah obravnavanega in v osemintrideset jezikov prevedenega traktata o izboljšanju Srednje Evrope in preostalega sveta, se že od petih zjutraj pripravlja na prihod delegacije z univerze, ki mu želi na njegovem domu podeliti častni doktorat. Med čakanjem na ta zanj zoprni, a vendarle laskavi dogodek ostareli gospod tiranizira svojo (skoraj obnemelo) gospodinjo in življenjsko družico s celo pahljačo ljudomrzniških izpadov, od najbolj banalnega nerganja nad premalo ali preveč skuhanim jajcem do izčrpno podprte ugotovitve, da je svet mogoče izboljšati samo tako, da ga uničimo.
Véliki mojster črne in tragi-komedije Thomas Bernhard, avtor igre Ritter, Dene, Voss, ki je bila na začetku sezone 2001/02 nadvse uspešno uprizorjena v Mali drami, tudi z Izboljševalcem sveta (1979) tematizira lastno početje, ki je - kot v eni svojih iger pravi sam - "zmerom ustvarjanje ene in iste umetnosti ... enega samega umetniškega dela". V krhkem, (od sočloveka) odvisnem in zaznavanja življenja skoraj povsem nezmožnem, a hkrati superiornem filozofu, ki si čisto samoumevno jemlje pravico do razsojanja sveta, je Bernhard izčiščeno in zgoščeno upodobil (še) enega svojih besnečih monologistov: čeprav nemočen, osamljen in samouničevalski, z natančno ciljanimi sarkazmi in duhovitimi pretiravanji boleče precizno izreka razočaranje, spodletelost in neizpolnjenost sodobnega človeka.

Vse je pretirano, a brez pretiravanja sploh ne moreš nič povedati. Kajti tudi če samo povzdigneš glas, je to že pretiravanje, čemu bi ga sicer povzdigoval? Kadar kdo karkoli reče, je to že pretiravanje. Tudi če reče samo, nočem pretiravati, je to že pretiravanje.
T. B.