Prva slovenska uprizoritev
Premiera:
16. maja 2003
17. maja 2003
Prevajalka Tina Mahkota
Režiser Matjaž Zupančič
Dramaturginja Darja Dominkuš
Scenografinja in kostumografinja Janja Korun
Lektorica Tatjana Stanič
Asistentka režije Gaja Pöschl
Nastopajo:
Uroš Fürst - Tom, varnostnik, malo čez dvajset let
Bojan Emeršič - Eddie, tovarniški delavec, malo čez trideset
Jernej Šugman - Garry, tovarniški delavec, blizu štirideset, zelo čokat
Brane Grubar - Frank, malo čez petdeset, visok, sivolas
12. aprila 1961 je Jurij Aleksejevič Gagarin, "prvi primat s priimkom v vesolju", obkrožil Zemljo. "Kakšen astronavt? Sovjeti so jim rekli kozmonavti," mora Frank, ki je tistega dne dopolnil natanko šestnajst let, v Gagarinovi poti leta 2000 razložiti dvajset let mlajšemu Garyju. Kajti v času ene same generacije je od mogočnega imperija in ideje o diktaturi proletariata, pri kateri so se napajale sanje o škotski delavski republiki, ostalo bore malo: ulica z imenom Gagarinova pot v nekdanjem rudarskem naselju Lumphinnans.
"Napisati sem hotel nekaj o 20. stoletju," pravi v predgovoru k drami škotski avtor Gregory Burke (rojen leta 1968). "Pa tudi o ekonomiji, in o tem, da je ta v našem času glavna (edina?) tema politike, in o tem, kdo ima v tem vse bolj globaliziranem času resnično moč." Tragikomični obračun s "stoletjem skrajnosti", ki ga uokvirjata boljševiška revolucija in nadvlada mednarodnega kapitala, se v Gagarinovi poti odigra v enem samem večeru v opustelem tovarniškem skladišču. Dva tovariša (za katera se kmalu izkaže, da ju druži prav malo), resignirani delavski aktivist, ki je nekoč verjel v socialno pravičnost in se znašel v svetu brez nje, in nezadovoljni nasilnež, ki se postavlja kot avtodidakt, ugrabita menedžerja multinacionalke. Nameravata ga ubiti. To naj bi bilo teroristično dejanje kot simbolno sporočilo. A tu je še varnostnik, za katerega se izkaže, da je brezposelni politolog z vero, da je mogoče vzeti najboljše iz kapitalizma in socializma in to pomešati. Izkaže se tudi, da menedžer ni tisti niti tisto, kar sta ugrabitelja pričakovala. In tu se začne pravi boj. Grenki in noro smešni besedni spopadi med temi štirimi moškimi, v katerih se argumenti iz politične teorije bijejo z banalnostmi, življenjska izkušnja z absurdom, zablode z retoriko ..., ustvarijo čisti gledališki dinamit. V publiko vrženo molotovko, nabito z resno politično dramo in smehom.