Gostuje Jugoslovensko dramsko pozorište, Beograd
Dramatizacija Darko Lukić
Adaptacija dramatizacije in režiser Boris Liješević
Igrajo
Svetozar Cvetković, Vlastimir – Đuza Stojiljković, Maja Izetbegović, Jelena Trkulja, Renata Ulmanski in Bane Jevtić
O AVTORJU
IGOR ŠTIKS
Romanopisec, pesnik, esejist. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in filozofije na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Doktoriral je na Inštitutu za politične vede v Parizu in na Northwestern University v Chichagu. Romani: Dvorac u Romagni (2000, 2007) in Elijahova stolica (2006). Pesniška zbirka: Povijest poplave (2008). Skupaj s Srečkom Horvatom je izdal politični esej Pravo na pobunu – uvod u anatomiju građanskog otpora (2008).
Za svoj prvi roman Dvorac u Romagni je Igor Štiks prejel nagrado Slavić za najboljši romaneskni prvenec. Do danes je ta roman izšel v nemščini, angleščini in španščini. Za roman Elijahova stolica je prejel nagradi Ksaver Šandor Đalski in kiklop za najboljše prozno delo leta na Hrvaškem. Roman je do zdaj preveden v deset evropskih jezikov. Odlomek iz romana je uvrščen v antologijo Best European Fiction, ki je izšla v Združenih državah Amerike leta 1010. V Srbiji je izšel pri založbi Arhipelag leta 2010.
Igor Štiks trenutno predava na univerzi v Edinburgu.
DARKO LUKIĆ
Rodil se je leta 1962 v Sarajevu. Predava v sklopu doktorskega študija književnosti, uprizarjajočih umetnosti, filma in kulture na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kot gostujoči profesor pa na akademijah v Sarajevu in Tuzli. Gostoval je na univerzah v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike, Italiji, Bolgariji, Romuniji, Braziliji, Kostariki in Argentini. Bil je intendant in umetniški direktor zagrebškega Teatra ITD (1998-2002), umetniški direktor Mednarodnega gledališkega festivala mladih v Puli (1996-2001) in selektor Mednarodnega festivala malih odrov na Reki (2002-2003). Objavlja znanstvena dela in se udeležuje mednarodnih konferenc in seminarjev. Poleg tega objavlja tudi prozo (zbirka kratke proze in trije romani), dramska besedila (uprizorjena na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji, Sloveniji, na Poljskem, v Romuniji, Venezueli, Združenih državah Amerike, Argentini, Italiji, Španiji, Nemčiji in Bolgariji), piše librete in filmske scenarije ter prevaja iz angleškega in španskega jezika.
O REŽISERJU
Boris Liješević
Rodil se je leta 1976 v Beogradu. Gimnazijo je končal v Budvi. Na Filozofski fakulteti v Novem Sadu je leta 1999 absolviral na oddelku za srbski jezik in književnost. Diplomiral je leta 2004 na Umetnostni akademiji v Novem Sadu, kjer je zaposlen kot asistent na Katedri za intermedialno režijo.
Režije: U kulisama duše in Feniks, Teatar Promena, Umetnostna akademija, Novi Sad; Dva viteza iz Verone, Amatersko pozorište »Zmaj«, Irig; Opštinsko dete, NP Kikinda; Beograd London v sklopu projekta »Beogradske priče 04«, SKC, Beograd; Prisustvo, Atelje 212; Greta stranica 89, SNP, Novi Sad; Dragi tata, JDP; Osvrni se u gnevu NP Beograd in KC Pančevo; Zverinjak, SNP Novi Sad; Jare u mleku, Pozorište mladih, Novi Sad; Projekcija, NP Sombor; Čekaonica, Atelje 212 in KC Pančevo.
Nagrade: Sterijeva nagrada 2010 za avtorski projekt uprizoritve Čekaonica; Projekcija – nagrada za najboljšo predstavo na Festivalu monodram in malih odrov v vzhodnem Sarajevu 2010; Greta stranica 89 – najboljša predstava na Festivalu igralcev v Nikšiću 2010.
Živi in dela med Beogradom, Novim Sadom in Budvo.
Iz kritik
Elijev stol je med uprizoritvami, ki se ukvarjajo s tematiko vojne v bivši Jugoslaviji, ena boljših in zelo nenavadnih. Nenavadna je ne toliko zaradi postavitve oziroma oblike, ampak zaradi svoje vsebine in kvalitete. Vojna je na vsestranski, političen, čustven in intelektualen način prikazana prek osebne usode tujca, ki išče svojo preteklost. Kaj drugega še potrebujete, da bi se odpravili v gledališče?
Ivan Jovanović, City Magazine
Iskanje izvora, ki do določene mere vsebuje neprikrito mitsko in univerzalno dimenzijo tako v igri kot v romanu, uvršča to dramo med tiste, vedno pogostejše na naših odrih, ki se ukvarjajo z vprašanjem identitete. Ranjena identiteta je v njih prikazana kot osrednji problem, kar brez dvoma neizogibno vpliva na naš čas, v katerem so »tavajoče identitete« postale skoraj univerzalen pojav, predvsem v travmatičnem obdobju vojne. Dinamiko te pretresljive zgodbe o neki osebi, zagozdeni med lastne probleme in surove »klešče zgodovine«, stopnjuje tudi pričevanje o še svežih spominih na grozljive dogodke v Sarajevu v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Ana Isaković, Danas
Toda v uprizoritvi Elijev stol je (režiser Boris Liješević) prišel najdlje v ustvarjanju tega posebnega gledališča prilagodljive igre, če lahko tako rečem, gledališča, v katerem se igranje gradi na situaciji, izpovedi, doživetju, kontekstu, ideji, odnosu … ne pa na značaju ali liku. (…) Svetozar Cvetković se je zelo uspešno spopadel s tem minimalističnim narativnim igranjem. Pripoveduje zgodbo in gradi posebnosti značaja, pa tudi dogajanja, kamorkoli gre, in ves čas je prisoten in jasen. (…) In Đuza Stojiljković, ki je odigral vse stare moške v tej igri: večnega Juda, skrivnostni lik iz prazne sinagoge v bombardiranem Sarajevu, direktorja novinarske hiše, ki pošlje Cvetkovića v Sarajevo, da bi poročal, in seveda – samega očeta Juda, ki je preživel Hitlerjeve tovarne smrti, da bi doživel nesrečo in tragedijo v Sarajevu! (…) Z njim se je sijajno ujela igra Renate Ulmanske, ki je s svojo neizmerno izkušenostjo in nadarjenostjo prispevala bernhardovsko globino v zgodbo o Judih. (…) Toda resnični dragulj predstave je mlada sarajevska igralka Maja Izetbegović, ki je odigrala nesrečno mlado igralko v obleganem Sarajevu. (…)
Še ena, vsekakor odgovorna poteza uprave JDP; mislim, da bo polagoma ponovno našlo svojo pot v zgodovino – razumevanja, odpuščanja, kesanja, globokega razumevanja tragedije časa in prostora.
Goran Cvetković, Radio Beograd 2
V praznem prostoru, ob peščici klavirskih tonov in vonju pražene kave Liješević ustvarja nežen esej o bolečini. O agoniji človeka, ki ne ve, čigav je, o ljudeh, ki izginjajo, o ranjenem mestu. Sarajevsko igralko igra petindvajsetletna igralka Maja Izetbegović iz Sarajeva.
Česar ne zmorejo deklaracije, zmore gledališče. V pobožni tišini, v pesniškem prelivanju je podoba soočenje in odpuščanje obenem. Kot Richter, ki pri petdesetih išče pravega očeta, Svetozar Cvetković zares joče. Njegova velika, velika vloga. V analitičnem miru Đuze Stojiljkovića je tako svetopisemska kot posvetna usoda izgnancev. Đuza, mit in ikona. Natančna Renata Ulmanski. Režiser Liješević, ki se zaveda moči besedila, s sublimnimi dotiki rešuje tudi intimna vprašanja dobe.
Branka Krilović, Dnevnik RTS