Ekshibicionist

Avtor Ekshibicionista, igre o patološkem razkrivanju, se nam sam ni želel razkriti. Za njim so ostale le tri sledi: njegov elektronski prstni odtis, ki ga je žal zabrisal Internet (avtor je besedilo namreč poslal po elektronski pošti), njegov psevdonim, ki je očitno namenjen temu, da nas zabava in zavaja, in odtis njegove pisave v besedilu, ki ga boste morda odkrili tudi na odru.

Travnov prvenec Ekshibicionist kaže sodoben in krut svet, ki na vsakem koraku omejuje svobodo posameznika in ga prizadene. Nobena od oseb ne more biti celovita osebnost, ker Traven svetu ne priznava nobenih idealov, prepričanj ali načel, na katera bi se lahko oprle. Avtorjev osrednji lik, borzni posrednik Fred Miller, je edini, ki še ima moč, kajti v rokah ima edino vrednoto Travnovega sveta, ki je svet korporativne logike: borzno bogastvo. Iz njegove usode lahko sklepamo, da Traven niti tej vrednoti več ne priznava resnične moči, kajti finančna moč ni dovolj, da bi Miller skril svojo pomanjkljivost, ki se kot bolezen ali patologija kaže ravno z razkrivanjem samega sebe, z ekshibicionizmom. Prisiljen se je razkrivati, to je njegovo edino orožje, in njegovo edino upanje je, da ga bo svet sprejel takšnega, kakršen je. Traven je dogajanje postavil v nedoločeno anglosaksonsko okolje, ki ga moramo imeti za neko tipizirano, navidezno (virtualno) Ameriko. (Morda Traven svari tudi pred amerikanizacijo slovenske družbe. Ali pa se ji vsaj smeji.) V njegovi Ameriki družbo predstavljajo štiri osnovne institucije: zaporniški paznik, socialna delavka, psihologinja in psihoanalitik. Vsak je nepopoln in vsak se skuša kot posameznik dopolniti z drugimi. Na zadnji stopnji je za vsakega od njih edina pot do odrešitve prav žrtev, ekshibicionist. Toda Traven je vsakemu posamezniku dal lastno govorico in logiko njegove institucije, ki ne more sprejeti razkrivanja resnice sveta. Njihovi pojmi, vrednote in čustva nimajo mesa, so le še virtualni nadomestki. Zato je vsak od njih prisiljen obravnavati ekshibicionista po logiki svojih vrednot. Avtorja zanima, ali je v tem okviru mogoče žrtvi priznati človeško dostojanstvo, vendar se izkaže, da je takšen svet sposoben le delitve na tiste, ki so po merilih zakona, družbe, psihiatrije in psihoanalize "normalni", "kompatibilni", in tiste, ki meril ne izpolnjujejo, pa čeprav so morda prav zato bolj človeški.

O. J. Traven se skriva za zgodbo o razkrivanju, o ekshibicionistu, ki poleg butare in pirhov svetu pokaže tudi ogledalo. Poteze v tem ogledalu bo gledališko izbrusil Dušan Jovanović in njegova uprizoritev bo prav gotovo razkrila še kaj več.