Heinrich von Kleist

Razbiti vrč

Naslov izvirnika:Der zerbrochene Krug

Režiser

Vito Taufer

  • Prevajalec
    Andrej Rozman Roza

Večplastna komedija Razbiti vrč (krstno uprizorjena 1808, objavljena 1811) je ena najznamenitejših iger Heinricha von Kleista in obenem kánonsko delo nemške romantike.

Kleistov Razbiti vrč je nastal le nekoliko zatem, ko se je z Linhartovima veseloigrama rodilo naše sodobno gledališče. In tudi pri Razbitem vrču gre za razkrinkavanje nečednih erotičnih namenov moškega, ki ima družbeno moč. Oziroma se v primeru Tulpenheima in Micke dela, da jo ima. Vplivni in ugledni gospodje, ki si proti njihovi volji želijo telesne intimnosti s socialno nižje stoječimi lepimi mladimi dekleti, so bili svetu komedije namreč znani že davno pred škandali, ki so lani zatresli Hollywood. Vendar pri Razbitem vrču žrtev pohote sodnika Adama ni mlada Evica, ampak njena mati, ki ji je sodnik med nočnim izletom razbil vrč. Posebnost Kleistove veseloigre pa je predvsem v tem, da mora vaški sodnik odkriti in obsoditi storilca dejanja, za katerega je gledalcu že od samega začetka jasno, da je bil to on sam. In ker gre za »jezičnega dohtarja«, je prav v besednih igrah, s katerimi se sodnik Adam izmika resnici, in v njegovem neumornem trudu, da bi se neizprosnim dejstvom navkljub izvil iz primeža resnice, največji šarm tega besedila. A čeprav je vsej njegovi oziroma Kleistovi jezikovni spretnosti navkljub krivec na koncu razkrinkan, žrtvi njegovega dejanja to ne pomaga in bo morala za razbiti vrč iskati zadoščenje na višji sodni instanci. S tem pa je za naš današnji svet ta komedija aktualna tudi na nek čisto konkreten in družbeno realen način.

Andrej Rozman Roza

Samo črepinje vidite pred sabo,
najlepši vrč je šel na dvoje.
Tu, kjer zdaj zija votlina in praznina,
je bila slika …
(Prevedel Miran Jarc)

To, kar so zdaj zgolj črepinje, je bil glinast vrč in na njem slika. Slika je prikazovala zgodbo – zgodovino Nizozemske. Torej tam, kjer je bila prej zgodba-zgodovina, je zdaj votlina, praznina, nič. Od Karla V. so ostale noge, od Filipa Španskega pa samo rit. Metafora naših črepinjastih prostorov in našega črepinjastega časa po koncu konca zgodovine. Črepinjastih junakov črepinjaste družbe.
Sodnik Adam ni kakšen junak Zgodovine. Je pa gotovo junak našega časa, v kratkem času mu uspe zagrešiti skoraj vse možne grdobije: od bežanja pred odgovornostjo, laganja, ponarejanja dokumentov, izsiljevanja, prikrivanja dokazov, navajanja na krivo pričanje z grožnjami in podkupovanjem, do spolnega nadlegovanja, bežanja pred zakonom … Na prvi pogled gledališka šala sestavlja črepinje nekih pričanj v zgodbo, ki se dotakne najglobljih človeških vzgibov – glavni liki ves čas po lastni krivdi ali brez nje tragikomično bingljajo nad breznom niča.
Tudi Kleistu je bila inspiracija neka slika oziroma bakrorez. Izziv so mu bili drobni psihološki detajli na starem bakrorezu, ki je prikazoval dramatičen trenutek sodnega procesa nekje na nizozemskem podeželju. Na podlagi teh detajlov – psiholoških črepinj – je razvil zgodbo, študijo zapletene in kompleksne človeške nravi, obsojene na beganje med dobrim in zlim, zgodbo o zlorabi moči in oblasti, o pogoltnosti, pohoti, obsojenosti na življenje v krempljih banalnosti in banalnih uzurpatorjev moči in oblasti.
Občutek imam, da je naša naloga obuditi zgodbo te slike, ki se je že Kleistu razbila na dve varianti – črepinji konca. Kaj pa danes, ko namesto slike kompleksne človeške nravi zija »votlina in praznina«?

Vito Taufer

Sponzor:

Premiera

april 2019 veliki oder

    2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov