Rainer Werner Fassbinder

Ali

Naslov izvirnika:Angst essen Seele auf

Prva slovenska uprizoritev

Režiser

Sebastijan Horvat

  • Avtor priredbe
    Milan Marković Matthis
  • Prevajalka
    Urška Brodar

Nemčija, sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Štiridesetletni Maročan El Hedi Ben Salem M’Barek Mohammed Mustafa, ki ga – kot večino delavcev iz njegove države – kličejo Ali, je le eden od mnogih, ki so poskusili najti srečo v zlatih letih ekonomskih migracij. Emmi, šestdesetletna vdova, ki se preživlja kot čistilka. Med njo in Alijem v trenutku vznikne pristno čustvo topline in privlačnosti, vendar naleti njuna zveza na številne predsodke in nerazumevanje okolice: Emmine sosede, sodelavke, njeni odrasli otroci in celo prodajalec v lokalni špeceriji postanejo hladni in celo sovražni, Alijevo poreklo in njegov socialni status »gastarbajterja« izzivata njihovo ozko zamejeno pojmovanje človečnosti, prav tako pa jih vznemirja njegova zveza z dvajset let starejšo Emmi. Rainer Werner Fassbinder v znamenitem filmu Vsi drugi se imenujejo Ali (1974) razkriva večplastnost in pretresljivost ljubezenske zgodbe na družbenem robu in v svoji prepoznavni modernistični estetiki prepušča gledalca soočenju z družbenimi stereotipi, ki so še danes – zlasti ob novem valu migracij, ksenofobije in konservativizma – nevralgične točke družbe in posameznika.

Zunaj dežuje. V baru igra arabska glasba. Gostje so povečini emigranti. V bar vstopi starejša ženska in naroči kokakolo. Blond natakarica izzove mlajšega Arabca, naj povabi žensko plesat. Emi in Ali plešeta. Gostje v lokalu gledajo. Te poglede bomo skozi celotno zgodbo videli še večkrat.
Oni proti nam.
Zunanji begunec in notranja begunka plešeta.
Emi in Ali sta prešita s celo serijo razlik, od rasnih do starostnih, pa vendar ju druži in pripenja v nemogoč ljubezenski odnos nekaj bistvenejšega: oba sta osamljena. Emi sramežljivo pove, da je čistika, ki dela v dveh izmenah, in da ljudje gledajo nanjo zviška, Ali se izrazi bolj neposredno: »Zmeraj delati, zmeraj biti pijan. […] Nemci gospodarji, Arabci psi. Nemci niso dobri z Arabci.«
»Zakaj?«
»Ne vem. Nemci niso isti ljudje kot Arabci.«
Emi in Ali le s tem, da sta skupaj, žalita celotno okolico. Emmi in Ali sta srečna, ko sta sama, toda strupeni okolici ne moreta ubežati. Zgodba se poigrava z žanrom melodrame, toda tisto, kar jo preveva, je tihi obup. Sreča ni zmeraj zabavna.
»Zakaj jočeš?«
»Kar sem tako srečna in obenem tako polna strahu.«
»Ne se bat. Strah ni vredu. Strah ti poje dušo.«
»To zveni lepo. A to govorijo Arabci?«
»Ja, to govorijo vsi Arabci.«
Pri Fassbinderju smo navajeni brutalne seksualnosti, tukaj smo soočeni s presunljivo nežnostjo.
»Ko sva skupaj, morava bit prijazna drug do drugega.«
»Nočem drugih žensk. Jaz ljubim samo tebe.«
»Tudi jaz te ljubim.«

Sebastijan Horvat

Sponzor:

Premiera

februar 2019 veliki oder

    2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov