Nebojša Pop-Tasić

Bedenje

Krstna uprizoritev

Režiser

Mare Bulc

    Za Dramo napisano novo dramsko besedilo dramatika in mnogostranskega gledališkega ustvarjalca Nebojše Pop-Tasića se osredotoča na paradigmatski trenutek rojstva. Bedenje (2018) je zgodba o prepovedani družinski intimi, o zgodbah, ki se niso pripovedovale potomcem, ker so bile preveč krute ali pa ideološko in zgodovinsko oporečne. Družinska zgodovina, ki se ne ujema z uradno, politično in ideološko zgodovino. Zgodbe, ki jih je težko pripovedovati. Zgodbe, ki jih je težko poslušati. Včasih pa tudi zgodbe, ki jim je težko verjeti.

    Karlo, moški v zgodnjih štiridesetih, je sam doma z dveletnim sinom. Zazvoni telefon. Žena mu iz porodnišnice sporoča, da je rodila zdravega fantka. Pogovor prekineta, ker se je otrok v sosednji sobi zbudil. Ko se Karlo vrne, začnejo vdirati v prostor nenavadne pojave njegovih prednikov. Starejša ženska, ki si tiho pripeva nežno melodijo in ga obsuje s poljubi. Karlova mama.Nenapovedano je prišla iz dežele, ki jo je Karlo zapustil pred dvajsetimi leti, v naglici in brez slovesa, da bi zbežal pred politično situacijo, družinsko situacijo, pred samim seboj. Starejši moški, tog, zadržan, dostojanstven, s pridihom življenjske žalosti, čudno molčeč. Karlov oče. Za očetom se pojavita še teta, očetova sestra, in ded. Malo pozneje še praded. Vsi so mu prišli čestitat ob rojstvu otroka. V živahnem klepetu se med kuharske recepte, zastarele časopisne novice, nasvete o negi otrok in zdravi prehrani, piskanje igrač in škrtanje elektronske varuške vrivajo Karlu popolnoma neznane, zamolčane zgodbe prednikov, ki odstirajo njegovo skrito, presenetljivo identiteto. Predvsem pa mladostne zgodbe očeta, ki je bil v Karlovem življenju prisoten zgolj skozi odsotnost in molk.

    Nebojša Pop-Tasić

    Bedenje, nastajajoča drama Nebojše Pop-Tasića, me kot sprotnega bralca in režiserja krstne uprizoritve vabi – v svet mrtvih. A ne vseh in vsakršnih umrlih, temveč v življenje naših pomembnih rajnkih, ki nas delajo takšne, kot smo.
    Pop-Tasić navidez nedolžno odškrne zadnja vrata, ki vodijo – v vzvratno … v neskončne, skrivnostne, zamolčane zgodbe iz korenin družinskega debla, v zgodbe naših mrtvih, ki jih – kot gledalec minevajočo gledališko predstavo – po kapljicah sestavljamo v svoje samo spoznanje. Zgodbe naših pomembnih mrtvih se dotaknejo življenja vsakega od nas v različnih obdobjih in nam povedo – »kdo smo!«, s tem pa nenehno spreminjajo identiteto nas – živih.
    Ko se sprašujem, kako bom režiral Nebojševo besedilo, se sprašujem o svojih mrtvih. Kdo so moji pomembni mrtvi? Kateri od mrtvih so pomembni zame? Kdo so ti mrtvi, ki me naredijo – mene? Takega, kakršen sem. Kakršnega se vidim,čutim – živim.
    In kako vidim predstavo?
    Kot koncert za igralske glasove in uglasbene rekvizite.
    Kot tišino, povednejšo od besed.
    Kot šepet, glasnejši od kričanja.
    Kot vsakdanjo zgodbo, ki med vrsticami skriva ep.

    Mare Bulc

    Sponzor:

    Premiera

    februar 2019 Mala drama

      2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov