Solzice

Avtorski projekt po motivih Prežihovega Voranca

Režiser

Dorian Šilec Petek

    Solzice, obljuba in darilo.
    »Pekel je bil tako pust in neprijazen, da se je človeku, ki je stopil vanj, nehote stisnilo srce.« Solzice, kot obljuba na dnu globeli, v samem jedru Pekla prebivajo kot sladko darilo, kot tiha prisega mami:
    »Sedaj nisem več otrok.«
    »O peklu sem čul govoriti starše, ki so me učili prvih krščanskih resnic, o peklu sem slišal pripovedovati v cerkvi, ko sem začel hoditi tja in se držal matere za janko.«
    Premišljujemo, objokujemo in se srčno veselimo, ko se nam zarišejo podobe radosti in grenkobe iz časa odraščanja. Spomin na mamo in očeta; ali zevajoča luknja v spominu nanju. Spomin na rojstvo brata ali na smrt starih staršev. Spomin na pogrebno vežico, na tresoče se sorodnike, ki ne morejo sprejeti smrti svojca. Spomin na brata, ki zvedavo pogleduje proti nasmejanim obrazom mladoporočencev. Spomin na mater, ki leži v postelji in poskuša zaspati, v skrbeh, kaj bo jutri.
    »Oh, kako rada bi nesla jutri v cerkev solzice, pa jih nikjer več ni.«
    Solzice kot obljuba in kot darilo. Kot obljuba, da nismo več otrok. Kot obljuba, da smo sedaj zmožni poskrbeti za družino. Darilo za očeta, ki utrujen prihaja domov in ne dolgo za tem ponovno odide. Darilo za mlajšega brata, ki se še brezskrbno igra na dvorišču. Darilo za mladost, od katere se poslavljamo in se ji zahvaljujemo. »Solzice in Pekel – kako čudne reči so to.«
    Bolj premišljujemo o solzicah, manj govorijo o neki določeni izkušnji v temačni, vlažni hišici globoko na slovenskem podeželju in vedno bolj o fragmentu slehernikove zgodbe.
    »S kakšno vznesenostjo sem sedel v svoji sobi in čakal, da pride. Da pride in me poljubi v slovo.« Otrok, ki se sprašuje o pravičnosti sveta. Otrok, ki sprašuje očeta, zakaj tako ravna, in mama, ki se trudi razložiti sinu, zakaj Bog dopusti, da se poštenim ljudem dogaja krivica. Pes, ki se izgubi v gozdu, in žalostna družina, ki ga išče dolgo v noč. Vas, ki med bitjem cerkvenega zvona počasi izginja v plamenih, dokler zvonjenje ne preneha, ko cerkev v celoti objamejo zublji.
    »Kakšna utesnjenost, kako silna histerija, kako globoka bolečina je prebadala moje otroško srce, ko je ni bilo, ko je prišla kasneje ali ko ni mogla priti zaradi drugih obveznosti…«
    Solzice niso ne obljuba ne darilo. Solzice so le nežne rože, ki rastejo na dnu Pekla.

    Dorian Šilec Petek

    Premiera

    Maj 2018 levi oder

      2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Piškotki