Dušan Jovanović

Zid, jezero

»Ni mi šlo v glavo,
zakaj moji špegli drugač
kažejo od njegovih.«

Celovečerna enodejanka

Režiser

Miloš Lolić

  • Dramaturginja
    Darja Dominkuš
  • Scenografinja
    Jasmina Holbus
  • Kostumografinja
    Sara Smrajc Žnidarčič
  • Lektorica
    Tatjana Stanič
  • Oblikovalec luči
    Aleš Vrhovec

Igrajo

Jovanovićeva »celovečerna enodejanka«, prvič uprizorjena v Drami leta 1989, je nenavadno, silovito besedilo na meji več žanrov, ki gledalca dobesedno posrka v svet svojih skrivnosti. Dogajanje je postavljeno v dnevno sobo, ki sta jo zakonca Rudi in Lidija že davno pregradila z zidom, zdaj pa vsak svojemu obiskovalcu pripovedujeta o dramatičnih dogodkih izpred štirinajstih let, ki so usodno zarezali v njuno življenje in ga za vselej spremenili. Pred štirinajstimi leti je namreč zgorela sosednja vila, v kateri je s svojo družino živel boemski slikar s precej nekonvencionalnim pojmovanjem svobodne ljubezni in odprtega zakona. Požar je povezan z zločinom, celo umorom otrok, dogodki niso bili nikoli povsem pojasnjeni. Zakonca, ki sta bila samo pasivni priči dramatičnemu dogajanju v soseščini, pa sta se zapletla v vrtinec strasti, ljubosumja, zamer in novih spoznanj, ki je oba pripeljal v svojevrstno norost. Jovanović v svoji psihodrami tako kombinira konverzacijsko igro z elementi napete kriminalke in erotične melodrame. Rudi in Lidija po svoje interpretirata pretekle dogodke, »različnost« njunih pogledov pogosto učinkuje naravnost komično. Gledalci namreč spremljamo paralelno pripoved skozi dvojno optiko. V zabavnih razkorakih prepoznavamo tipiko nekega krhajočega se razmerja, a gre pri Jovanoviću za usodnejše stvari; za ljubezen, seksualnost, norost, obsesije in ne nazadnje za postopno ugašanje strasti, s katerim počasi ugaša tudi življenje.
Krstna uprizoritev v Drami v sezoni 1988/89 se je zapisala v gledališki spomin kot izjemno, močno doživetje. Sugestivne igralske stvaritve Milene Zupančič, Radka Poliča, Polone Vetrih in Aleša Valiča so skozi skrivnostno intimno zgodbo podale univerzalno podobo razdiralnih človeških strasti, ki vodijo v osamljenost, izolacijo in ne nazadnje v smrt. Ponovno branje besedila pa je pokazalo, da se v letih od svojega nastanka ni prav nič postaralo in da še zmeraj fascinira s svojo intenzivno dramsko pisavo, še posebej pa z lucidno analizo »zidov«, s katerimi se vse pogosteje obdajamo in ki so danes še bolj boleče aktualni kot v času nastanka igre.

Zid, jezero: nadrealna drama iz soseščine, vendar iz države pred razpadom, pred popolnim zlomom, pred nerazumljivo krvoločno vojno. Zidovi, ki jih zgradijo med sabo ljudje, jezero, v katerem se utopijo otroci, hiša, ki dolgo gori. Kakšna rekonstrukcija je sploh možna in v kaj naj se vrnemo? Mogoče samo v intimno občutje brezizhodnosti, mogoče bi bila ta vrnitev pomiritev, mogoče bi bila taka vrnitev opozorilo?
Miloš Lolić

Iz gledališkega lista

Medtem ko je v slikarjevi hiši ljubezenska strast dokazovala, da je ni mogoče podrediti in krotiti, da se izmika konceptom, teorijam in ideologijam, da pa lahko s svojo silovitostjo tudi uničuje, je v Rudijevi in Lidijini hiši ljubezen počasi odmirala. Rudijevo ljubosumje in Lidijino ohlajanje sta med njiju postavila zid, še preden sta ga tudi zares zgradila in prepolovila svoj svet, da bi se obvarovala drug pred drugim. Po požaru in tragičnih dogodkih nič več ni moglo biti tako kot prej. Zgorelo je veliko več kot samo sosednja hiša, žrtev je bilo več kot tri trupla in izginuli deklici. Ljubezen se je sprevrgla v norost in počasi začela polniti ves prostor med zidovi. Da bi nekako rešila in osmislila svoje življenje, je Lidija posvojila dvojčka, najdenčka, ki ju je čudežno naplavilo jezero dva meseca po usodni noči. Rudi je ostal sam, zapreden v koncepte svoje ljubosumnosti in teorije zarot, življenje pa je vse bolj teklo mimo njega, medtem ko je premleval vzroke svoje nesreče in se mu vse bolj odtujeval. Lidija na videz uspešno živi naprej, nadaljuje s svojo igralsko kariero, skrbi za svoja najstnika, a nekakšna norost se plazi tudi po njej. Patološki strah, da bo izgubila otroka, ohlajanje strasti, ki jo nadomeščajo negativna čustva, vse to jo počasi ubija.
Darja Dominkuš: Iz življenja Jezerjanov po seksualni revoluciji (odlomek)

Uradni železniški prevoznik:


Na sporedu

  • dec
    15
    Veliki oder
    Abonma PETEK, IZVEN in KONTO
    Nakup vstopnic
  • dec
    16
    Veliki oder
    IZVEN in KONTO
    Nakup vstopnic
  • dec
    18
    Veliki oder
    Abonma ŠTUDENTSKI 2, IZVEN in KONTO
    Nakup vstopnic
  • dec
    31
    Veliki oder
    IZVEN in KONTO
    Nakup vstopnic

Iz medijev

sta.si, 4. oktober 2017
V ljubljanski Drami premiera Jovanovičevega Zidu, jezera - tragedije koncepta ljubezni

morel.si, 4. oktober 2017
Jovanovićeva ljubezenska drama Zid, jezero v režiji Miloša Lolića

rtvslo.si, 7. oktober 2017, Lejla Švabič
Miloš Lolić: Ljubezen bi nas morala osvobajati, vendar nas tudi zapira v temnice

delo.si, 7. oktober 2017, Ženja Leiler
Zakonca, ki nista spregovorila štirinajst let

sta.si, 7. oktober 2017
V ljubljanski Drami Jovanovićeva igra o dvojni zanki usodne ljubezni

Radio Slovenija 1, Dogodki in odmevi, 8. oktober 2017, Dušan Rogelj
Zid, jezero

dnevnik.si, 9. oktober 2017, Nika Leskovšek
Kritika predstave Zid, jezero: Izrabljen potencial

delo.si, 11. oktober 2017, Nika Arhar
Ocenjujemo: Zid, jezero

vecer.com, 12. oktober 2017, Melita Forstnerič Hajnšek
Teža remaka

Premiera

7. oktober 2017 veliki oder

Trajanje:

75 minut, brez odmora

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Piškotki