Dušan Jovanović

Zid, jezero

Celovečerna enodejanka

Režiser

Miloš Lolić

    Jovanovićeva »celovečerna enodejanka«, prvič uprizorjena v Drami leta 1989, je nenavadno, silovito besedilo na meji več žanrov, ki gledalca dobesedno posrka v svet svojih skrivnosti. Dogajanje je postavljeno v dnevno sobo, ki sta jo zakonca Rudi in Lidija že davno pregradila z zidom, zdaj pa vsak svojemu obiskovalcu pripovedujeta o dramatičnih dogodkih izpred štirinajstih let, ki so usodno zarezali v njuno življenje in ga za vselej spremenili. Pred štirinajstimi leti je namreč zgorela sosednja vila, v kateri je s svojo družino živel boemski slikar s precej nekonvencionalnim pojmovanjem svobodne ljubezni in odprtega zakona. Požar je povezan z zločinom, celo detomorom, dogodki niso bili nikoli povsem pojasnjeni. Zakonca, ki sta bila samo pasivni priči dramatičnemu dogajanju v soseščini, pa sta se zapletla v vrtinec strasti, ljubosumja, zamer in novih spoznanj, ki je oba pripeljal v svojevrstno norost. Jovanović v svoji psihodrami tako kombinira konverzacijsko igro z elementi napete kriminalke in erotične melodrame. Rudi in Lidija po svoje interpretirata pretekle dogodke, »različnost« njunih pogledov pogosto učinkuje naravnost komično. Gledalci namreč spremljamo paralelno pripoved skozi dvojno optiko. V zabavnih razkorakih prepoznavamo tipiko nekega krhajočega se razmerja, a gre pri Jovanoviću za usodnejše stvari; za ljubezen, seksualnost, norost, obsesije in ne nazadnje za postopno ugašanje strasti, s katerim počasi ugaša tudi življenje.
    Krstna uprizoritev v Drami v sezoni 1988/89 se je zapisala v gledališki spomin kot izjemno, močno doživetje. Sugestivne igralske stvaritve Milene Zupančič, Radka Poliča, Polone Vetrih in Aleša Valiča so skozi skrivnostno intimno zgodbo podale univerzalno podobo razdiralnih človeških strasti, ki vodijo v osamljenost, izolacijo in ne nazadnje v smrt. Ponovno branje besedila pa je pokazalo, da se v letih od svojega nastanka ni prav nič postaralo in da še zmeraj fascinira s svojo intenzivno dramsko pisavo, še posebej pa z lucidno analizo »zidov«, s katerimi se vse pogosteje obdajamo in ki so danes še bolj boleče aktualni kot v času nastanka igre.

    Zid, jezero: nadrealna drama iz soseščine, vendar iz države pred razpadom, pred popolnim zlomom, pred nerazumljivo krvoločno vojno. Zidovi, ki jih zgradijo med sabo ljudje, jezero, v katerem se utopijo otroci, hiša, ki dolgo gori. Kakšna rekonstrukcija je sploh možna in v kaj naj se vrnemo? Mogoče samo v intimno občutje brezizhodnosti, mogoče bi bila ta vrnitev pomiritev, mogoče bi bila taka vrnitev opozorilo?
    Miloš Lolić

    Premiera

    Oktober 2017 veliki oder

      2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Piškotki