Drama Akustika

Global Culture Nasu: glasba in ples tradicionalne Japonske

    Predstavitev Global Culture Nasu    

    Global Culture Nasu je nevladna organizacija za japonsko kulturno dediščino, ki so jo v Nasuju na Japonskem ustanovili poustvarjalci in raziskovalci tradicionalne japonske kulture. Global Culture Nasu povezuje izvajalce, raziskovalce in pedagoge ter skrbi za njihovo kvalitativno in kvantitativno rast v duhu tradicionalne kulture. Cilj dejavnosti je svetovni mir, dosežen z razumevanjem drugih kultur.        


    PROGRAM

    Tridelen (Trije sloji/Trije deli), Tok slapu

    Tridelen se izvaja za zavesami, medtem ko se na odru menjuje scena. Skladba je sicer izvorno solistična točka, a jo bomo v današnji predstavi slišali ob spremljavi ansambla. Tok slapu, ki je sestavni del Kandžinča, predstave gledališča kabuki iz 19. stoletja, je nasprotno skladba ob spremljavi ansambla šamisenov. Zgodba temelji na pripovedi iz 12. stoletja. Minamoto no Jošicune izgubi boj za oblast proti starejšemu bratu Joritomu in ta zasede prestol, Minamoto pa zbeži s služabnikom Benkeijem. Skladba je izraz Benkeijevega veselja, ko varno prečkata nadzorno točko. Ansambel predstavlja značilno glasbo za šamisen, bendžu podobno glasbilo s tremi strunami, ki je v 15. stoletju prišlo na Japonsko s Kitajskega in dobilo današnjo obliko v obdobju Edo (17.–19. stoletje). Za igranje se uporablja posebna trzalica bači. S šamisenom v osrednji vlogi in ob spremljavi majhnih bobnov in flavte so se glasbene možnosti razširile. Šamisen je tudi pripomogel k večji popularnosti gledališča kabuki pri širših množicah.

    Tretji starec

    Uprizorjeni ples je najstarejši znani izmed plesov sambaso na Japonskem. Pesem je zvrsti nagauta (dolga pesem) in izvira iz zgodnjega obdobja Edo (18. stoletje). Avtor glasbe in besedila ni znan. Skladba, temelječa na ritualnem plesu okina, je izredno vesela in proslavlja začetek bogate žetve. Ta ples se že od nekdaj in brez izjeme uprizarja na novoletni dan in za krst novega odra.

    Deževni štirje letni časi

    V Deževnih štirih letnih časih se prepletajo podobe pokrajine ob mestu Edo na vzhodnem bregu reke Sumide. Poezija izraža popolnoma novo liričnost. Skladba na naraven način poustvarja ozračje v predelu in riše njegove štiri letne čase, kakor jih vidimo skozi dežno zaveso. Japonski plesi pogosto uporabljajo za svojo tematiko zgodovinsko ozadje obdobja Edo. Obdobje Edo je trajalo od začetka 17. do sredine 19. stoletja. V tem obdobju je na Japonskem vladal mir in cvetela je kultura. Velik del tradicije, na katero gledamo danes kot na »tradicionalno japonsko kulturo«, se je izoblikoval prav v tem obdobju.

    Devica Marija in akrobat, Lev iz Ečiga

    Točka predstavlja poulično glasbo severovzhoda. Devica Marija in akrobat temeljita na čudežni legendi iz 19. stoletja francoskega pisatelja Anatola Francea, besedilo in glasba sta napisana na Japonskem. Pred oltarjem, na katerem je kip device Marije, v meniha spreobrnjen akrobat nima drugega, kar bi bilo njegovo, pa začne izvajati stojo na rokah in vrteti krožnike na palici. Ko ga ljudje zaradi tega grajajo, odvlečejo in pretepejo, pride kip device Marije k njemu in mu obriše potno čelo. Lev iz Ečiga je skladba iz poznega obdobja Edo (19. stoletje). Riše podobo pouličnega umetnika, ki se pridruži otrokom iz revne japonske severne dežele. Anekdota pravi, da je bila skladba zložena v enem samem večeru, ker so v nekem gledališču želeli uprizoriti boljši program od tekmecev.

    Dekle čaplja

    Skladba je bila zložena v 18. stoletju. V gradu ob robu zamrznjenega jezera se prikaže čaplja in ljubko zapleše. Kmalu se spremeni v dekle v razkošnem kimonu z dolgimi rokavi. Čeprav med plesom uporablja dežnik, začne postopoma prodirati na plan njena ptičja narava in dekle se vrne v ptičjo podobo. Ples v treh stopnjah uprizarja prehod, ki se konča v trpljenju in padcu v pekel. Za japonske plese je značilno, da plesalec odigra osebe različnih spolov in starosti, različne družbene položaje in vloge. Kakšno vlogo pleše v danem trenutku, lahko razberemo iz njegovih kretenj, korakov in pripomočkov, ki jih uporablja. Obstajajo različna pravila: moški na primer hodi s prsti na nogah obrnjenimi navzven, ženska pa s prsti obrnjenimi navznoter. Poseben pomen imajo tudi pripomočki, kot so pahljača, brisača in dežnik. Občinstvo se lahko v skladu s temi pomeni zabava v svetu, ki ga uprizarja plesalec.

    Teuči

    V gledališču kabuki iz obdobja Edo se je enkrat na leto zamenjala celotna zasedba igralcev. Ob prvi predstavi z novo zasedbo so igralce stoje in s ploskanjem spodbujali njihovi oboževalci in to se imenuje teuči.

     


    Medijska sponzorka dogodka


    Sponzorja dogodka

    2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov