Maksim Gorki

Malomeščani

Naslov izvirnika:Мещане

Perspektivni in izgubljeni mladostniki v konfliktu z nepopustljivimi starši.

Režiserka

Mateja Koležnik

  • Avtorica priredbe
    Mateja Koležnik
  • Prevajalka
    Tatjana Stanič
  • Dramaturginja
    Mojca Kranjc
  • Scenograf
    Ivo Knezović
  • Kostumografinja
    Ana Savić Gecan
  • Skladatelj
    Mitja Vrhovnik Smrekar
  • Lektor
    Arko

Igrajo

Ruski pisatelj Maksim Gorki je napisal Malomeščane leta 1901. Osrednja tema igre je generacijski konflikt: na eni strani starši, zlasti patriarhalni tradiciji zavezani, despotski oče, na drugi mladina, ki je nezadovoljna z malomeščanskim konceptom življenja. Vsak od njih skuša po svoje uiti iz zatohle ozkosti filistrskega sveta. Sin in hči kljub izobraženosti ne znata osmisliti svojega bivanja in se izčrpavata v brezplodnih pričkanjih s starši, posvojenec pa, nasprotno, zna vzpostaviti distanco do starega sveta in si samostojno oblikovati življenjsko pot. Gorki, ki ga zlasti v zadnjem času evropska gledališča zelo pogosto uprizarjajo, v svojih delih ponuja bogato paleto dramskih likov in situacij ter obilo možnosti za sodobno upodobitev družbenih in intimnih problemov, ki ostajajo pereči tudi v novem stoletju.
Perspektivni in izgubljeni mladostniki v konfliktu z nepopustljivimi starši.

Predstava traja dve uri in ima odmor.

Ocene predstave:
Krik agonije malomeščana Maksima Gorkega ali začarani krog zatiranja (Polona Balantič, rtvslo.si)

Malomeščani so bili, so in bodo (Vesna Jurca Tadel, Pogledi)

Zabetonirani svet malomeščanskega obredja (Tanja Lesničar - Pučko, Dnevnik)


IZ GLEDALIŠKEGA LISTA
Tudi socialistični realizem, ki se je na koncu izrodil v servilno hvalnico režimu, je bil pri Gorkem intoniran še zelo nedoločno, kot kritični realizem, začinjen s pozitivnim zgledom ustvarjalnega človeka jutrišnjega dne, nekakšnega romantičnega upornika, čigar osnovni imperativ je nenehna dejavnost, izboljševanje življenja in boj z naravnimi silami.
Seta Knop: Mali človek z velikim Č (Gorki, Čehov in Lenin)

V pisateljevem modeliranju novega sveta se pričenja estetska funkcija izgubljati, vse pomembnejši postajajo aforizmi in filozofske sentence, ki spreminjajo like v rezonerje, važno vlogo dobiva simbolika, ki napoveduje vizijo prave resničnosti. (…) Gorkemu naj bi v Malomeščanih uspelo zabeležiti nenehni razpad idej in konstruktov, ki zrcalijo hitro se spreminjajoče predstave o svetu kaosu na prehodu v 20. stoletje. V tej ambivalentnosti postajajo liki vse bolj komično-tragični in izmuzljivi. Ta izmuzljivost pa se zrcali v dilemi, kaj Malomeščani sploh so: družbeno angažirana drama, filozofska drama, drama idej ali tragikomedija?
Miha Javornik: Cepitev Maksima Gorkega (O Gorkem, njegovi zgodnji dramatiki in Malomeščanih)

Skupina dramskih junakov, ki jih Gorki združi z najširšim skupnim imenovalcem malomeščani, je notranje jezikovno nadvse heterogena, njena jezikovna variabilnost sega od primarne ljudskosti na vseh jezikovnih ravneh služkinje Stepanide, najverjetneje nepismene, do visoko intelektualne, s citati, ironijo in parodiranjem prepredene dikcije faliranega bogoslovca Teterjeva. Z vsemi stopnjami vmesnih govoric. (…) Na redko zastavljena vprašanja osebi – v igri Malomeščani kljub velikemu številu besed, ki jih izrekajo liki, in paleti jezikov, ki jih govorijo med seboj, zelo redko kdo koga zares posluša. Sicer kar naprej prisluškujejo; že navodila o scenografiji namigujejo na neprestano
preverjanje, prisluškovanje, prestrezanje …
Tatjana Stanič: Ko se nam zgodi Maksim Gorki

Tragedija in drama v Malomeščanih izvira iz tega, da otroka gresta, ampak se bosta prisiljena vrniti. Slovenska mladina ima samo tragedijo, ne pa drame – mi preprosto nismo in ne bomo nikoli nikamor odšli.
Nejc Gazvoda: Tragedija brez drame

Malomeščani so drama o tesnobi, in še preden katerikoli izmed likov naznani to tesnobo z besedo, jo lahko razberemo iz tako vsakdanje, pa vendar skoraj patetično moreče zasičenosti stanovanja, v katerem ne moreš svobodno stopiti, ne da bi brcnil v zagamano omaro. (…) Hišo Besemjonovih odlikujejo tesnobnost, dretje in dolgčas. Kar se tiče čustvene dinamike družinskega življenja, se Gorki izkaže kot prvovrsten diagnostik. Nad vsem in vsemi neprestano leži očetov duh, ki spreminja stanovanje iz bivalnega prostora v katransko mlako, v kateri so gibanje, govor in svobodne odločitve praktično onemogočeni.
Katja Perat: Paradoks Gorki ali Čudovita katastrofa

Premiera

8. oktober 2011

Trajanje:

120 minut

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov