Evripid, Sofokles, Seneka

Replike iz antike

Dva cikla koncertnih branj iz antične dramatike
V sodelovanju z Društvom za antične in humanistične študije Slovenije
[b][/b]
Premiere v jeseni 2010 in spomladi 2011

  • Izbor in postavitev
    Jera Ivanc

Jesenski cikel o Heraklu
Evripid Alkestida, Heraklova blaznost
Sofokles Trahinke

Spomladanski veliki mitološki cikel
Sofokles Ojdipus v Kolonu
Evripid Hekaba
Seneka Medeja

V sklopu dveh ciklov koncertnih branj svežih, še neuprizorjenih prevodov antičnih dramskih besedil bo predstavljenih šest dram treh avtorjev iz grščine in latinščine. Tematski okvir jesenskih Replik bo mit o Heraklu, kjer bodo drame Alkestida, Heraklova blaznost in Trahinke ponudile vpogled v tri različna obdobja pretresljivega junakovega življenja.
Drame pomladnih Replik pa bodo prinašale drobce treh različnih mitoloških ciklov: tebanskega (Ojdipus v Kolonu), trojanskega (Hekaba) in mita o Argonavtih (Medeja). Vseh šest besedil bo odstrlo najmračnejše plasti človekovega bivanja, kot so maščevanje, detomor, ljubosumje, (samo)žrtvovanje in begunstvo. Vsi ti antični konflikti so močno prisotni tudi v današnji družbi in postavljajo pod vprašaj naša etična načela.

Evripid Alkestida
Igra o idealni soprogi in možu strahopetcu.
Evripid je leta 438 pr. Kr. namesto satirske igre uprizoril Alkestido, happy-end-tragedijo o ženi, ki je edina od prijateljev in svojcev pripravljena umreti namesto svojega moža Admeta. Slovo je pretresljivo, na grobu čaka Smrt. ... A vmeša se hvaležni Herakles – Admet ga je bil namreč kljub žalovanju gostoljubno sprejel –, premlati Smrt in vrne Alkestido presrečnemu soprogu. – »Kljub zavajajoče laskavemu nazivu najboljše med ženami, ki si ga pridobi glavna junakinja zaradi samožrtvovanja, nas drama danes poziva, naj idealizacijo žensk zavrnemo. Alkestido je treba brati kot svarilo, kaj čaka žensko, če končno dobi priznanje od moške družbe.« (dr. Maja Sunčič)

Evripid Heraklova blaznost
Umor – prešuštvo – umor – krivda: kdo je blazen?
V trenutku, ko se uzurpator Likos pripravlja, da bo pobil Heraklovo družino, se junak vrne domov, umori uzurpatorja in reši družino. ... A maščevalna Hera, ki ga preganja že od rojstva – rodil se je bil namreč iz prešuštne zveze Zevsa s smrtnico – pošlje nadenj blaznost in rešitelj postane morilec. Ko se ove in vidi edini izhod v samomoru, se vmeša atenski kralj Tezej in ga vrne v življenje. – Vzdržati hočem! Živel bom! – »V času, ko je v Atenah naraščalo število tistih, ki so iz osebnih in družbenih stisk iskali izhod v samomoru, je bilo to sporočilo vse bolj aktualno. Namenjeno tudi sodobnemu gledalcu in bralcu.« (dr. Kajetan Gantar)

Sofokles Trahinke
Ljubezen je slepa, ljubosumje rodi trpljenje in smrt.
Herakles se po dolgotrajni odsotnosti vrača domov k (novi) družini, s sabo pa vodi privlačno ujetnico. Ljubosumna žena Dejanejra hoče znova obuditi nekdaj plamtečo ljubezen, zato mu pošlje plašč, premazan s krvjo kentavra Nesosa, a se pri tem ujame v davno nastavljeno past – kri iz rane, ki jo je bil kentavru zadal Herakles, namreč ne vrača nekdanje ljubezni, ampak prinaša smrt. Ko Dejanejra spozna svojo zmoto, se zabode v srce. – Le mrtvih namreč breme ne teži. – »Do konca trezna in hkrati srhljivo tragična bivanjska ugotovitev, ki se je Sofokles – tako kot Nietzsche, čeprav z drugačnim poudarkom – nikoli ne naveliča ponavljati.« (dr. David Movrin)

Premiera

12. november 2010

    2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Piškotki