William Shakespeare

Kralj Lear

Naslov izvirnika:The Tragedy of King Lear

Režiser

Mile Korun

  • Prevajalec
    Milan Jesih
  • Dramaturginja
    Darja Dominkuš
  • Scenografinja in kostumografinja
    Janja Korun
  • Koreografinja
    Sinja Ožbolt
  • Lektorica
    Tatjana Stanič
  • Asistentka režije
    Jera Ivanc
  • Asistentka kostumografije
    Tina Kolenik
  • Borbeni prizori
    Branko Završan

Igrajo

Morda je eden od dokazov za Shakespearovo genialnost tudi pamflet iz njegovega časa, v katerem ga imenujejo Shake-scene in mu očitajo literarno krajo: »Med njimi je vstala vrana s tigrovim srcem, nalepotičena z našim perjem, odeta v igralčevo kožo, ki si domišlja, da zna blankverz okrasiti kakor kdo izmed vas ...« Zavistneži so upravičeno besneli: Shakespearove drame, zgodovinske igre, tragedije in komedije še po štirih stoletjih privabljajo ustvarjalce in gledalce; in »če so bile predstave Shakespeara plehke in dolgočasne,« ugotavlja znani poljski shakespearolog Jan Kott, »ni bilo mrtvo le gledališče, temveč celotna dramaturgija tiste dobe«. Shakespearove igre nezmotljivo izmerijo temperaturo vsakega časa, kajti poleg odgovora na vprašanje: »Kaj je gledališče?« terjajo tudi odgovor na vprašanje: »Kaj je človek?«; te odgovore pa je treba iskati vsakič znova.
Zgodba ima pravzaprav korenine v srednjeveški historiji o ostarelem kralju (lear po keltsko pomeni mraz), ki se odloči svoje kraljestvo prepustiti tisti izmed svojih treh hčera, ki ga bo najbolj prepričala s svojo izjavo o ljubezni in predanosti. Toda samovšečni in zaslepljeni, v najmlajšo hčer preveč zaljubljeni kralj izjave napačno presodi in svoje kraljestvo preda v napačne roke, kar sicer kmalu, a vendar prepozno spozna. V trpljenje in smrt pa s seboj potegne tudi tiste, ki ga najbolj ljubijo. Kralj Lear je kljub svoji pravljični fabulativni zasnovi in strukturi srednjeveške moralitete najbolj kompleksna in hkrati najbolj radikalna Shakespearova tragedija, v kateri se dotika večine tem, ki jih obravnava tudi drugje; v presečišču vseh pa je »goli« človek, razpet med svoje strasti, obsesije, predstave, želje in iluzije. V Shakespearovem theatrumu mundi ni boga, vse je v značaju; zaradi razpoke znotraj lastne osebnosti, zaradi temnega »gona po smrti« pa ti značaji sami sebe poganjajo v skrajne eksistencialne položaje – v norost, samomor, umor. Svoje osebe avtor postavi v zelo določeno in razvidno situacijo in potem pusti, da govorijo in se odločajo skozi dogodke. Vendar sami dogodki ne zadoščajo, treba jih je tudi premišljevati, pogledati pod njihov videz, v njihovo skritost – skozi jezik, skozi metaforične podobe, besedne igre, ki so hkrati konkretne in abstraktne, pomensko razprte. Za takšno videnje pa ne zadošča vsakdanje oko in tudi ne vsakdanja logika, to lahko počne samo nekdo, ki na vsakdanjost ni več vezan, ki je – nor. Ta norost je poznorenesančna iznajdba, na široko je odprla vrata eksistencializmu, nihilizmu, absurdu in groteski 20. stoletja. Danes pa postajajo zmeraj bolj slišni tudi njeni družbenokritični podtoni.

Premiera

4. oktober 2008

Trajanje:

200 minut

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Piškotki