Bostonska naveza

Glasbo izvajata Igor Leonardi in Primož Fleischman.

Uveljavljeni ameriški dramatik David Mamet (v Drami smo uprizorili njegovi deli Oleanna in Seksualna perverzija v Chicagu) je leta 1999 z igro Bostonska naveza svoje občinstvo in kritike dvojno presenetil. Najprej s tem, ko je kot izrazit opazovalec in analitik sodobnega časa dogajanje svoje nove igre postavil v salon na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Drugič je presenetil s popolnoma žensko zasedbo, saj slovi kot avtor predvsem »moških« iger.
Kmalu se je pokazalo, da je igra kljub vsemu precej »mametovska«, saj ohranja poglavitne značilnosti njegovega pisanja: izvrsten, duhovito izostren dialog in bizarno situacijo, v kateri se znajdejo protagonisti in ki drži gledalca v posebni napetosti.
»Bostonska naveza« je evfemizem za bivanjsko zvezo dveh, navadno izobraženih in uglednih žensk, ki pa nista nujno v lezbičnem razmerju. V Mametovi igri so razmerja med osebami večkratno dvoumna; ena od obeh tesnih prijateljic si je pravkar priskrbela premožnega ljubimca in si želi utrditi status vzdrževane ljubice, druga je sveže zaljubljena v brhko mladenko, a izkaže se, da sta tudi premožni ljubimec in brhka mladenka v nekakšni zvezi. Zraven je še dragoceno darilo, smaragdna ogrlica kot materialni temelj ženskega statusa, ki pa skrivnostno izgine … Mondenima prijateljicama z nenehnim vnašanjem banalnih podrobnosti iz vsakdanjega življenja parira še preprosta služkinja, ki tudi zabrede v težave z moškimi.
Igra se giblje po duhovitem robu med precioznim in smešnim salonskim svetom, ki po bleščeči zgovornosti spominja na Oscarja Wilda, in eksistencialnim spraševanjem o usodi in možnostih ženske v svetu ustaljenih konvencij, ki materialne dobrine postavlja pred vse druge. Tu je Mamet nekakšen nadaljevalec »ženskega vprašanja«, kakor sta ga v svojih delih in nesmrtnih ženskih portretih zastavila že znamenita romanopisca Jane Austen in Henry James.

Predstava traja uro in dvajset minut in nima odmora.