Bog masakra

Vsakdanja, skorajda banalna situacija: v parku sta se stepla sošolca, enajstletnika: eden je odnesel celo kožo, drugi ima odlomljena oba sekalca in poškodovan živec. Gledamo pa starše, ki so se sešli, da bi se v miru, trezno, strpno in kakor se za svetovljanske ljudi spodobi, pogovorili o pripetljaju in njegovih posledicah. Ob kavi in pecivu preudarjajo, kako bi se dalo pedagoško vplivati na Ferdinanda (storilca) in Bruna (žrtev). Kar pa ni tako preprosto. Kajti – kdo je bil pravi krivec? Mogoče pa Bruno? In, ali niso Alainovi in Annettini zakonski problemi tisto, kar posredno povzroča Ferdinandovo grobo vedenje? In navsezadnje, kaj je hujše: to, da je spravljivi Michel skrivaj pustil na cesti hčerkinega hrčka, ali to, da Alain pravno (in sicer nenehno, po mobiju) zastopa farmacevtski koncern, ki proizvaja zdravju škodljive medikamente? Nove podrobnosti iz njihovega na videz harmoničnega družinskega življenja se razkrivajo druga za drugo in odnosi med paroma postajajo čedalje bolj napeti. Zbadanja prerastejo v besedne bitke, prepiri v pretepe in družabno popoldne med civiliziranimi ljudmi začne dobivati razsežnosti, ki so, milo rečeno, neprijetne in v katerih postane vidna tanka povrhnjica meščanske kultiviranosti.
Yasmina Reza v svoji najnovejši igri Bog masakra (2006) z diaboličnim humorjem in zlobno retoriko zabrisuje meje med civiliziranostjo in barbarstvom. A poanta te konverzacijske drame, napisane po vseh pravilih umetnosti komedije, ni spoznanje o zdrsu v primitivizem, temveč o tem, da ni več varovalnih mehanizmov. Nič več ne velja in nič ne funkcionira: ne solidarnost med spoloma ne pripadnost zakonskemu partnerju, ne kultiviranost in politično korektno ravnanje ne družbeni angažma.