Prva slovenska uprizoritev
Premiera:
18. maja 2007
19. maja 2007
Prevajalka Tatjana Stanič
Režiserka Ivana Djilas
Dramaturginja Darja Dominkuš
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografinja Jelena Proković
Avtor glasbe Boštjan Gombač
Lektorica Tatjana Stanič
Nastopajo:
Gregor Baković - Andrej, 22 let
Maja Končar - Zina Cvetkova, njegova mati, 50 let
Janez Škof - Očka, njegov oče, 55 let
Nina Valič - Svetka, Andrejeva sestra, 30 let
Boris Mihalj - Gena, njen mož, 33 let
Jurij Zrnec - Edik, Genov sorodnik, 35 let
Valter Dragan - Prvi policist
Samo Jakoš k.g. - Drugi policist
Edvin Dervišević k.g. - Ljonka, Svetkin sin, skoraj 7 let
Nekje v današnjem času nekje v Rusiji. V nekem predmestju v majhnem dvosobnem stanovanju neka družina praznuje, ker se je izgubljeni sin Andrej po sedmih letih vrnil iz zapora. V teh sedmih letih si je njegov oče, Batja, privoščil nakup korejskega barvnega televizorja z daljinskim upravljalcem, ki ga ne spusti iz rok in nikomur ne dovoli, da bi gledal program po želji. V bližnji prihodnosti načrtuje nakup videorekorderja, kajti dve kaseti, pornografski, že ima. Andrejev svak Genja je med služenjem na jedrski podmornici zaradi izpostavljenosti sevanju izgubil lase in potenco, njegova žena Svetka pa se že leta odloča, da si bo s prostitucijo omogočila luksuzno življenje, vse, kar zmore, pa je ponujanje spolnih uslug Genjevemu stričku Ediku, lokalnemu mafijašu … Sedemletni Ljonka, ki z (zaenkrat) vodno pištolo ustrahuje vse v družini, ker jih ima za zgubarje, sploh ni Genjev sin, apatična in zapita Andrejeva mati Zina pripomni, da pravzaprav ne vejo, čigav je. To ni družina, ki se je je Andrej sedem let spominjal in po njej hrepenel. Ko je iz zapora hitel k njim, je stopil na napačen tramvaj in se brezupno izgubil. Mesto ni pravo, tramvaj ni pravi, ljudje niso pravi. Tudi njegov naslednji rop ni pravi, še najmanj pa je pravi njegov poskus samomora; obsojen je na večno življenje v svetu, ki ni tisti, katerega se spominja in po katerem hrepeni.
Predstava nima odmora.