Spoštovane obiskovalke in spoštovani obiskovalci, vabimo vas na praznovanje!

Pred 150 leti, 24. aprila 1867, se je v Ljubljani zbralo dvanajst zavednih in uglednih mož in ustanovili so Dramatično društvo: posajena je bila mladika bodo­čega profesionalnega gledališča. Ta obletnica je več kot odličen razlog za praznovanje – vsi, ki se danes ukvarjamo z gledališčem, praznujemo. Praznujte z nami! Rojstni dan današnjega gledališča? No, mo­goče to vseeno ni bil pravi rojstni dan, bolje bi bilo reči, da je bil to dan spočetja. Spočetja, ki se je dolgo pripravljalo. Z veliko ljubezni, s pogumnimi načrti in plemenitimi vizijami. Pot do rojstva pa je bila še dolga in porodne muke so bile še daleč.
   »… vsestransko pospeševanje in podpiranje slo­ venske dramatike; skrbeti, da se razvije slovensko dramatično slovstvo in v ta namen izdajati gledališke igre; ustanoviti svojo dramatično učilnico; napravlja­ti predstave; osnovati dramatično knjižnico in omi­sliti potrebno opravo …« so vzneseno zapisali.
   Začelo se je torej. Potem so sledila vprašanja: Kaj bomo igrali in peli? Kdo bo igral in pel? Kdo bo to plačal? V resnici niso imeli ničesar. Samo močno voljo in ponos. Kmalu se je pojavilo tudi vprašanje: Kje? Stanovsko gledališče, v katerem so imeli do­movanje, je namreč leta 1887 pogorelo. V resnici je obstajalo zanemarljivo število slovenskih iger, »štu­diranih« slovenskih igralcev ni bilo, pa tudi gledalci so bili bolj navajeni na veseloigre. Bili so čitalniški večeri, bile so kratke igre s petjem, bili so plesi, bili so »diletantski« recitatorji in pevci, bili so zaneseni rodoljubi. Povsem pa je umanjkalo resnično zani­manje in vnema tistih, ki bi korake umetnikov k profesionalizaciji podprli.
   »Da je drama in vobče umetnost in znanost va­žen faktor v življenju vsakega naroda, o tem ni treba dalje izraževati se in razlagati; to bi bilo, kakor ,No­vice‘ pravijo, vodo nositi v Savo … Dramatiško dru­štvo je zapeljalo svoj Thespisov voz pred naš zbor in čaka tu, da bi mu malo kolesa namazali, da bi se mo­gel laže odpeljati po slovenskih mestih in trgih in da bi tam bolj uspešno delati mogel.« Tako je zagovar­jal umetnost in znanost Valentin Zarnik pred 150 leti.
   Pa še ena, mogoče največja težava se vleče od ti­stih časov. Cankar jo je boleče duhovito opisal v Krpanovi kobili: »Vsi Govekarji, od prvega do zadnjega, podcenjujejo narod in precenjujejo sebe. Razkrojili so narod v dva natanko ločena dela: v narod, ki ni zrel za kulturo, in v Govekarje, ki trpe strahovito ob tej nekulturi in ji zategadelj služijo. Govekar poreče: Tvoj roman je imenitno delo, ampak za narod ni; prav imaš, ampak za tvoje ideje ni zrel naš narod; tvoje delo je umotvor, ampak kaj bo naš narod z umetnostjo?«
   Vile sojenice in rojenice so gledališču očitno po­ložile v zibelko venček težav in skrbi. Gledališče ima tudi danes, kljub stoletju in pol dolgi izkušnji, skoraj identične težave. Ima precej nezainteresira­ ne starše, ki jih je treba ves čas prepričevati, da je umetnost in z njo tudi gledališče prvi pogoj za kvali­tetno družbeno okolje in da se bogastvo ne meri iz­ ključno po debelini denarnice. Ima »Govekarje«, kot je herojske dušebrižnike imenoval Cankar. Go­vekarje, ki jih moramo nenehno prepričevati, da Slovencem ni treba zniževati vsebinskih standar­dov, da bi kaj doživeli in razumeli. (In »dušebrižni­ kov«, ki bi najraje videli, da bi bila umetnost zaprta v getoizirane prostore, vse naokoli bi se pa zabavalo, mrgoli.) Ampak Tespisov voz je bil takrat pognan in vsega tistega, kar Talija daje, ni mogoče ustaviti, umakniti, spregledati, zatajiti …
   Leta 1892 so zgradili Deželno gledališče, dana­šnjo Opero, in tja so se preselili vsi gledališki in operni zanesenjaki in kar je bilo takrat strokovnja­kov. Zofija Borštnik – Zvonarjeva, Avgusta Danilo­va, Ignacij Borštnik, Rudolf Inemann, Josip Nolli, Anton Cerar – Danilo, Anton Verovšek, Milan Skr­binšek, Hinko Nučič … Premagovali so krize in po­stavljali nove gledališke standarde … Cankar, Ibsen, Shakespeare, Schiller, Lessing, Wagner, Verdi, Bel­lini … so bili avtorji, ki so napovedali drugačno pri­hodnost dramskemu gledališču in operi. Potem pa hladen tuš. Za štiri leta so gledališče zaprli. Nado­mestil ga je Kino Central! Res, bila je vojna, ampak vprašanja, ki so se hkrati postavljala, niso obetala nič dobrega: Ali se gledališče sploh splača? Komu je pravzaprav namenjeno? So naši ljudje zreli za ume­tnost? In kakšen je dobiček, če sploh je? To so vpra­šanja, ki nam tudi danes niso tuja. Vendarle upam, da je bilo vilinsko darilo takrat do kraja izčrpano in da danes, kljub okoliščinam, v katerih ima denar glavno moč, česa podobnega nismo več sposobni ponoviti.
   Kakorkoli že, prvi koraki gledališča so bili uspe­šno prehojeni, buške pozabljene, plenice niso bile več potrebne. Povojna selitev v stavbo Nemškega gledališča, današnjo Dramo, in mir v novi »slovan­ski« državi sta dala gledališču nov zagon in od tukaj je zgodba odraščanja veliko bolj pregledna. Od za­čtka pubertetno zaganjanje, raziskovanje, šolanje, potem zorenje, pridobivanje samozavesti in moči.
   Ljubljanska Drama, ki je zrasla iz Dramatičnega društva, je postala čvrsto deblo slovenskega gledali­šča. Velikani so hodili po njenih deskah in s svojimi vlogami in življenji polnili prostor pod kupolo odra. Marija Vera, Mihaela Šarič, Mira Danilova, Polonca Juvan, Sava Sever, Marija Nablocka … Emil Kralj, Ivan Levar, Ivan Cesar, Edvard Gregorin, Ivan Jer­ man, Slavko Jan … Ančka Levar, Vida Juvan, Elvira Kralj, Duša Počkaj, Majda Potokar, Iva Zupančič … Stane Sever, Lojze Potokar, Stane Potokar, Bert Sotlar, Boris Kralj, Lojze Rozman, Tone Slodnjak, Rudi Kosmač, Polde Bibič … in mnoge druge, mno­gi drugi. Včasih, ko zrem iz parterja na oder, imam občutek, da mi vsi spregovorijo, da kot zbor sodelujejo z igralci na odru, da omogočajo preplet preteklosti s sedanjostjo. Nič ni pozabljeno. Vse se svo­bodno pretaka. Izkušnje, doživetja, zgodbe, tragedi­je, žalovanja, veselja, praznovanja. 
 
»Since 1867«
Razlog za praznovanje je imeniten, načinov pa ne­šteto. Kako počastiti vse, je bilo edino vprašanje, ki smo si ga zastavljali, ko smo pripravljali slavnostno sezono. Anton Tomaž Linhart in Ivan Cankar. Se­veda, brez njiju si današnjega gledališča, takega, kot je, sploh ne moremo predstavljati. Troje kronskih besedil naše dramatike, Hlapci, Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi, bo služilo kot predragocen okvir našemu slavju. Kot pisca se bosta pridružila Mile Korun in Dušan Jovanović, velika­ na slovenskega modernega gledališča, uprizorili bomo Visoško kroniko Ivana Tavčarja, eno najimeni­tnejših slovenskih proznih besedil, ki bo prvič pred­stavljeno na odru. Cankarjevemu letu bomo posve­tili tudi novo veliko koprodukcijo Drame, Mestne­ga gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma: v Gallusovi dvorani bo uprizorjeno Pohujšanje v dolini šentflorjanski. V slavnostni sezoni smo povabili k sode­lovanju nekatere najbolj izkušene in nagrajevane režiserje: Janeza Pipana, ki se po daljši odsotnosti vrača v Dramo, Miloša Lolića, mednarodno uveljavljenega in nagrajevanega srbskega režiserja, Matjaža Zupančiča, Jerneja Lorencija, Eduarda Milerja in Janusza Kico. Medtem ko je veliki oder Drame pripravljen za sprehod med najpomembnejšimi stebri slovenskega gledališča, je Mala drama pripravljena za spoznavanje moči mlajše ge­neracije ustvarjalcev. Luka Martin Škof, Barbara Pia Je­nič, ki že nekaj let raziskuje drugačno, senzorično gleda­lišče, in mladi režiserji, ki ta hip stopajo na Talijin voz: Jan Krmelj, Tin Grabnar in Dorian Šilec Petek. Tudi teme, s katerimi se bodo mladi umetniki srečevali, so nadvse zanimive. Prva slovenska igra, Županova Micka, Krasni novi svet po motivih Aldousa Huxleyja, Jesihovi Grenki sadeži pravice, kabaret Prekleti kadilci po motivih Svetlane Makarovič in Solzice po motivih istoimenske črtice Prežihovega Voranca. Za najmlajše pa pripravljata Eva Kraševec in Maja Sever igro Peter Klepec ali Kako postaneš junak.
   Celotna sezona bo dihala slovensko gledališko ustvar­jalnost. Mislim, da se bomo tako najlepše poklonili na­šim predhodnikom, se zahvalili za pot, ki so jo prehodili, in pokazali vitalnost ansambla in njegovo ustvarjalno energijo.
 
   Vabim vas, da se nam pridružite.
   Živeli!
 
Vaš Igor Samobor

»… da je gledišče najlepša iznajdba človeškega duha, da je šola vseh šol, ki je odprta vedno, da bi hodil človek v njo, spoznal sebe, ljudi in življenje sploh, da bi postal bolj žlahten na srcu in duhu, v svoj in druzih blagor.«
Josip Nolli, Priročna knjiga za glediške diletante, 1868
 

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Piškotki