Spoštovane prijateljice, spoštovani prijatelji gledališča!

V veliko veselje mi je, da vas lahko povabim na novo vznemirljivo gledališko potovanje. Pripravili smo šest premier na velikem odru, pet v Mali drami, tri na levem odru, enajst nedeljskih koncertov, veliko predavanj in pogovorov, ki bodo potekali v novem, Šugmanovem salonu, tam bomo predvajali tudi arhivske posnetke naših predstav … Preden se podamo na to pot, mi dovolite nekaj besed o tem, kako sem doživljal sezono, ki je za nami. Veliko razlogov za veselje in ponos bi lahko bilo, če … Praznovali smo obletnico ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva, praznovali smo rojstni dan Drame; Linhartova Micka in Matiček sta objemala sezono, tako kot na našem emblemu, ki ga je ustvaril pokojni Matjaž Vipotnik; občudovali smo iskre misli avtorjev, ki nam govorijo iz preteklosti. Hkrati pa smo se trudili pogledati tudi v prihodnost. Pripravili smo natečaj za najboljše besedilo najstnikov in zanje priredili celoletno delavnico pisanja, Grumova nagrajenka Simona Hamer je vodila delavnico kreativnega pisanja, postala je tudi naša »rezidenčna« pisateljica. Skratka, praznovali smo aktivno, kot se za Dramo, gledališko naslednico ljubljanskega Dramatičnega društva spodobi. Veselili smo se dobrih predstav, veselili zanimivih in svežih interpretacij klasičnih slovenskih besedil, samozavest je naraščala, preštevali smo recenzentske zvezdice in uživali ob polnih dvoranah, dokler ni črn oblak legel na naše praznovanje. V decembru, sredi zanosa sezone, nas je zapustil Jernej Šugman. Še danes ne znam ubesediti tišine, ki je takrat nastala. Veliko je slonelo na Jerneju. Preveč. Nisem se tega zavedal, nihče se ni zavedal, tudi sam ne. Bil je silak in si tudi ne bi priznal, da kaj ni mogoče. Pogrešam ga. Zelo. Veliko predstav je odšlo z njim, nikoli več jih ne bo. Nikoli več ne bo Kralja Ubuja, nikoli več Ko sem bil mrtev, nikoli več Demokracije!, Jugoslavije, »Arta«. In koliko načrtovanih predstav ne bo. Nikoli. Mnogo smeha je šlo z Jernejem. Mnogo lepih pogovorov je šlo. Globoka žalost nas je obiskala. 

Vsako sezono v uvodnikih ugotavljam, da živimo v kaotičnem, vedno težje razumljivem času. Danes je sončno, mirno jutro. Kot da bi mi sveže zeleno drevje hotelo povedati, vse se spet začenja. Kako absurdno se potem zdi, ko s prstom potegnem po zemljevidu in ugotavljam, da so se krizna žarišča in vojne premaknili komaj za kak centimeter, mrtvih in razseljenih pa je na stotisoče. Kako blizu nas je vse to, si mislim. V deželah, ki jih radi imenujemo zibelka civilizacije. Kako bodo čez tisoč let imenovali te kraje? Zibelka česa?

Že dve leti s sodelavci, prijatelji, režiserji, dramaturgi razpravljamo o tem, kam bomo v letošnji sezoni usmerili žaromete. Kam torej? Na razmerje med privatnim in javnim, intimnim in dostopnim, na to, kaj pomeni biti »online«, biti vsem na razpolago, ali biti »offline« in ždeti na svojem koščku sveta, medtem ko globalizacijski cunami drvi po svoje? Ali se mogoče usmerimo na naraščajočo nestrpnost, na naraščanje vseh vrst populizma, konservativizma, ki je na neustavljivem pohodu? Na pritiske na najobčutljivejše skupine? Na tujce, homoseksualce, ali pa na ženske, ki bi jih nekateri/ radi vrnili v tradicionalne okvirje? Na »neofeminizem«, ki zadobiva agresivno obliko, ker si samopašni moški svet res nič drugega ne zasluži? In tako dalje. Možnosti je res veliko. Vse pa rastejo iz Jermanovega gesla »Narod si bo pisal sodbo sam«. Kot kaže, je v njem resnica za vsa obdobja. Kot da bi pozabili, da sta nekoč obstajala humanizem in razsvetljenstvo ali pa geslo »Liberté, Égalité, Fraternité«. Živimo v neulovljivem času in nič ni samoumevno, pravi Zygmunt Bauman v svoji Tekoči moderni. V njegovih besedah je vendarle tudi nekaj optimizma, kajti v valovanju sprememb je treba ujeti pravi val. Zmeraj obstaja možnost, da ujamemo pravega. Ga bomo znali?

Vse razmišljanja o novi sezoni so vodila v isto smer. Vodila so k posamezniku, k njegovemu intimnemu doživljanju sveta. Popolnoma enostavno in očitno nujno se je oblikoval naslov sezone, »Intima«.

Intima bo torej naslov, smo si rekli. In teksti, ki so se pojavljali na to temo, so se vsi ukvarjali z družino. Včasih z družino v najbolj klasičnem, patriarhalnem pomenu te besede, včasih z družino, ki je ustvarjena po netradicionalnih principih, ali z družino, ki je samo hrepenenje in neuresničena želja, ali družino, ki pomeni travmatično izkušnjo, ali pa družino, ki hodi kot senca za nami in nas določa. Družina, zmeraj družina. Osnovna celica, izhodišče za vse naše »dejanje in nehanje«. Kakšni smo? Odprti, zavrti, ljubeznivi, prestrašeni, odpuščajoči, zavistni, ksenofobni, mizogini, sovražni … vse v resnici izhaja od tam. No, vsaj osnova je dana tam. Gledališče je priča zdajšnjosti. Noče biti nema priča, hoče govoriti. Naš tukaj in zdaj preceja skozi svoje umetniško sito, prevaja ga v odrsko sliko, želi jo deliti. Odgovorov nima, pač pa nenehno postavlja vprašanja. Predvsem pa ves čas vabi, da bi bili skupaj, da bi si delili dogodek, ki se ta hip ustvarja za nas. Gledališče hrepeni po druženju, po ritualu, ki ga potrebujemo, če hočemo verjeti v to, da smo več kot naključna združba posameznikov, ki ga morje interesov kot plankton naplavlja po svoje. Vabim vas, da se nam pridružite na potovanju naslednje sezone.

Igor Samobor

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov