Spoštovane obiskovalke in spoštovani obiskovalci!

Nad portalom našega odra je štukatura z napisom Libertas. Oder je torej prostor svobode, prostor, v katerem je vse možno. Tu se sanje lahko uresničujejo, tu lahko razmišljaš in govoriš necenzurirano, lahko poješ, plešeš, šepetaš, kričiš, vihraš z zastavami, ubijaš, rojevaš, se veseliš, trpiš, ljubiš in sovražiš. Lahko te je strah, lahko si pogumen, lahko si srečen, lahko si žalosten. Gre torej za prostor, v katerem nastajajo novi svetovi, vzporedne realnosti. Prostor, v katerem je dovoljena vizija, v katerem je dovoljena utopija … Ko pa se spomniš Shakespearovega stavka: »Gledališče je ogledalo sveta,« dobi beseda Libertas nov, skoraj strašljiv pomen. Odgovornost?! Odgovornost pri poskusu prezrcaljenja sveta? Slika, ki nastane, ni nikoli zgolj svetla in nikoli zgolj temna. Iz nešteto barvnih odtenkov je, ki se brez reda prepletajo. Kako osvetliti pravi delček na nepregledno široki freski življenja? Je Libertas tisto, kar ti zbistri pogled, da morebiti najdeš pravo točko in vanjo usmeriš reflektor svoje pozornosti? Libertas. Pogoj. Žice, pregrade, videonadzori, pregledi na letališčih … Bo Libertas sploh kje preživela? Vsaj na odrih, v knjigah, v filmih, na slikah? Marsikje ni.

V preteklih dveh sezonah smo osvetljevali delčke naše realnosti, ki so govorili o Identiteti ali pa so skozi »karikature« govorili o stanju sveta, v katerem smo se znašli. Uporabljali smo različne slikarske metode. Od visoke pesmi v Iliadi do novega absurda Kralja Ubuja, od mapiranja bližnje preteklosti v Jugoslaviji, moji deželi do grotesknega razkrivanja nove realnosti v Evropi ali V republiki sreče, od hrepenenja po razkritju vesoljske enačbe pri Faustu do hlepenja po oblasti pri Macbethu. Teme, o katerih vsakodnevno razpravljamo, so dobile svojo odrsko preslikavo.

Kam bomo letos usmerili reflektor? Kontekst se zdi vse manj razumljiv. Živimo v času čakanja na »dobre« spremembe, ampak nič takega se ne pojavi. Družbena in gospodarska kriza kar trajata in trajata, predolgo, da bi še lahko verjeli, da je to le prehodno obdobje. Je torej to nova podoba sveta? Konstanta? Se bo treba navaditi in v tej podobi iskati spremembe? Če ja, upam, da ne spremembe »v nazaj«, ampak »v naprej«. Pogonsko sredstvo vseh velikih obratov sta bila zmeraj idealizem in vizionarstvo. Postavlja se vprašanje, kaj je danes z idealisti in vizionarji, kje so reformatorji, revolucionarji, utopisti, sanjači, romantiki, entuziasti. Smo potopljeni v realnost tako globoko, da njihovega glasu ne moremo slišati? Ali pa jih ne slišimo, ker imamo ušesa polna blata banalnosti in oči prelepljene s strahom? Smo mogoče priča zmagi pragmatizma nad idealizmom? Gre za izgubo ali samo za popačenje razsvetljenskih idej? Smo res postali »izgubljeni rod«, kot pravi Hermann Broch, in nas poganja samo še prakticizem? Vidimo »horizont možnosti«? Ali sploh obstaja? … Na tisoče vprašanj se mi poraja, ker se zdi, da se Orwellova in Huxleyjeva vizija prihodnosti kar preveč dobesedno uresničujeta. Ampak če se njuna »distopija« uresničuje, zakaj se ne bi tudi katera od »utopij«? Saj so usodno povezane! Vrtijo se v krogih in druga brez druge ne morejo. »Med utopijo in distopijo ni nasprotja, je le konstantno dialektično razmerje. Družbene napetosti, ki nenehno ali občasno izzovejo nasprotja, so vselej plodne za misel in projekcijo,« pravi Neda Pagon.

Gledališče je oaza, v kateri je idealizem še vedno dovoljen, sanje pa so ustvarjalna nuja, zato moramo govoriti tudi o trenutno menda hendikepiranem entuziazmu, sanjanju in idealizmu. To so teme, ki bodo tako ali drugače gonilo vseh uprizoritev sezone 2016/17. Naslov sezone bi bil lahko Utopija. Ali pa mogoče v obliki vprašanja: »So utopije sploh še mogoče?« Vprašanjem, ki se nam zastavljajo, bomo sledili z besedili, ki postavljajo v ospredje zaljubljence, vizionarje, revolucionarje, čarovnike, kralje, upornice, popotnice … Z besedili, ki govorijo o ljubezni, o poskusih ureditve novega sveta, o iskanju starih ali novih idealov, o pogumu, o iskanju boga … Z besedili, ki so smešna, tragična, poetična … Poleg naših najboljših režiserjev se bosta predstavila dva svetovno znana in nagrajevana, Purcărete in Magelli … Razen Antigone in Arnoža se bodo na naših odrih zvrstile same nove zgodbe, nekatere sploh prvič prevedene in uprizorjene pri nas, krstne uprizoritve novih slovenskih besedil, dramatizacije mejnikov naše literature in misli …

Ni veliko javnih prostorov, v katerih bi sedeli poleg tujca, gledali v isto smer in z njim delili življenjsko izkušnjo, ki je bila v tistem trenutku ustvarjena za nas. Gledališče s svojo esencialno človeškostjo je idealen prostor za raziskovanje našega časa, časa, ko vedno bolj izgubljamo občutek za človeško.

Vljudno Vas vabim, da se nam na poti skozi naslednjo sezono pridružite.

Igor Samobor,
ravnatelj

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Piškotki