Novice

Nekrolog: Jernej Šugman (Del govora Igorja Samoborja na pogrebu)

Dragi Nejc,
dragi prijatelj.

Odkar si prišel v Dramo, petindvajset let bo tega, sva bila v isti garderobi. Ko sem zvedel, da te ni več, je bila moja prva pot v najin mali dom. Še zdaj diši po tebi. Tam je tvoj šlafrok, nekaj tvojih tekstov, nekaj fotografij, nekaj daril, ki si jih dobil za zadnjo premiero, tvoje brisače, tvoje milo. Predeloval sem stotine ur, ki sva jih prebila skupaj. Včasih pred, včasih po, včasih med vajo ali predstavo. Videl sem te zelo natančno, ves kot zmeraj si bil tam na stolu, pred ogledalom. Nekaj časa sva se celo pogovarjala. O smislu vsega skupaj. Vem, da sem govoril sam s seboj, ker bi mi ti sigurno rekel: Preveč kompliciraš, stari moj, in povedal kakšen štos, ker bi vedel, da jaz tega ne zmorem. Zelo natančno sem se lahko spomnil vsega, tvojega načina sedenja, tvojega glasu, smeha, spomnil sem se najinih pogovorov, ki so bili včasih čisto vsakdanje površni, včasih je bil samo obvezni živjo, včasih pa so bile dolge ure razprav o gledališču, o vlogah, o politiki, o košarki, o smislu našega dela, o smislu življenja. Vedel sem za mnoge tvoje radosti, poznal nekatere strahove, poznal tvoje zaljubljenosti in veselja. Včasih sem ti zavidal kakšno vlogo, kdo ti jih pa ni, včasih si jo celo ti meni, kar sploh ni bila tvoja lastnost in si verjetno samo privolil v igro, da bi jaz lažje procesiral kakšno sitnobo. Hvala ti. Sreča je bila v tem, da sva si to lahko povedala in se na koncu smejala najini igralski pohoti. Ti si bil gargantovsko nenasiten, jaz donkihotsko smešen. Res lep par. Ves čas sem vedel, da človeka s tako širokim in toplim objemom, s tako velikim nasmehom sploh ne poznam. Moj dragi dobrodušni velikan. Videl sem te plesati, slišal sem te peti in vem, da je malo ljudi na svetu, ki imajo v sebi tako nezmotljiv ritem. In tisti srečnež, ki ga ima, je povezan z nečim večjim in višjim, kot je to naše vsakodnevno kobacanje. Ritem je tisto, kar je najpomembnejše, in skladnost. In ti si vse to imel naseljeno v vsaki celici. Skladnost s seboj, z okolico, s svetom, z vesoljem. Zavidal sem ti zaradi tega. Zavidal sem ti tvoj posluh za vse, kar te je obdajalo. Zavidal tvojo nezgrešljivo povezanost, tvoje valovanje, ki se je znalo prepustiti toku nekakšnih nam neznanih enačb.

Ko si v nedeljo odšel, se je val ustavil. Veliko nas je bilo na tvojem valu, nepredstavljivo veliko. Občepeli smo. Ne znamo ga več spraviti v pogon. Ne zmoremo tega. Pa tudi ko ga bomo nekoč pognali, in morali ga bomo, saj veš, ta val nikdar več ne bo imel tako mogočne amplitude. V tvojem gromozanskem telesu je bilo skrito najobčutljivejše možno bistvo. Subtilno, nežno. Enormno srce, ki mu nikoli ni zmanjkalo časa, ki je znalo razbijati na desetih koncih hkrati, bílo je za Andrejo, Sofijo in Jašo, za Majo, za Leo, ves čas, dopoldne s kolegi na vajah, popoldne s študenti na akademiji, zvečer na predstavi za gledalce, vmes na kakšni od neštetih dobrodelnih akcij. Ni stroja, ki bi zdržal v takem tempu. Srce preprosto ni moglo več. V obupu se tolažim tako, da si rečem: njegov opus je za dve normalni življenji, mnogi umetniki so nas mladi zapustili, ko je neka vesoljska enačba rekla, da je bilo dovolj. Istočasno pa kričim, kaj bi se še lahko razvilo, v kakšnem ustvarjalnem poletu si bil v zadnjih sezonah. Nenehno mi silijo pred oči tvoj Ubu, monolog iz Biblije, Župnik iz Hlapcev. Ni in ni bilo konca raziskavi človečnosti. Kot da so se odprle vse zapornice in kot da je slutnja odhoda poganjala ta nezadržni slap.

Jernej je v Drami v 25 letih odigral 77 vlog. Vsaj polovica je bila nosilnih, veliko naslovnih. O njih so pisali recenzije, razpravljali na festivalih, nagrajevali so jih in se priklanjali Jernejevemu mojstrstvu. Med izrazi sožalja in obupa nad izgubo igralskega velikana so pisma iz vseh gledaliških središč daleč naokoli. Jernejeva priljubljenost ni imela meja. Bil je ambasador našega poklica, našega jezika in gledališke umetnosti. Bil je ambasador prijateljstva, ljubezni in spoštovanja.

Zapustil nas je prijatelj, kolega, eden največjih igralcev, ki so ustvarjali na našem odru. Mnogo, mnogo prezgodaj. Pridružil se je velikanom, ki polnijo našo odrsko kupolo. Vem, da ga bo spremljal gromek aplavz, mnoge solze, pozdravi, češ, saj se kmalu vidimo in bomo tam, v neskončnosti, kjer se nekoč staknemo, odigrali kakšno dobro dramo.

Ne bo te mogoče pozabiti, dragi Nejc. Ni mogoče pozabiti tvojega Baala, Hamleta, Ubuja, Tita Andronika, tvoje Tašče, Agamemnona, Kantorja, Župnika, Orgona, Dmitrija, Rogožina in nešteto drugih, ki si jim dal svoj glas, svoj stas, predvsem pa svojo dušo. Ni mogoče. V nas so, za zmeraj, predelujemo jih, naloženi so v zakladnici asociacij in prej ali slej se bodo prikazali. In prikazovali se bodo v neskončnost. Tako deluje gledališki spomin. Ustvarjalno in iz generacije v generacijo. Ne bo konca tej verigi, ker si s svojim bitjem postavil standarde, ki jih bomo in bojo hoteli doseči. Ne bo mogoče pozabiti tvojega obraza, milijoni poznajo tvojega Vesa. Nosijo ga s sabo, so njegovi in tvoji prijatelji, govorijo tvoje vice, oponašajo te, radi te imajo. Postal si referenčna točka. Nam, ki smo tvoji sopotniki, bo za vedno ostal spomin na tvoj smeh, duhovitost in prijaznost, neskončno zalogo tvojega talenta, domišljije in navdiha, ki si jih nesebično delil. Vsak trenutek, ki smo ga užili s tabo, bo za zmeraj odzvanjal v nas. Vesel sem, da sva velik del poti prehodila skupaj.

Se vidimo, dragi Nejc.

Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana

Jerneju Šugmanu v spomin (Od Darje Dominkuš)

Nemogoče, nepojmljivo se zdi, da smo se morali posloviti od Jerneja Šugmana, velikega igralca, dragocenega kolega, izjemnega človeka. Odšel je na vrhuncu svojih umetniških moči, sredi ustvarjalne in življenjske poti. In čeprav še ni dopolnil niti 49 let, je že 27 let od njegovih prvih nastopov v Mestnem gledališču ljubljanskem in že 25 let, odkar je postal član ljubljanske Drame. V Dramo je vstopil kot domači učitelj Läuffer v Lenzevi igri Domači učitelj ali Prednosti privatne vzgoje v sezoni 1991/92 in odtlej v velikem zamahu odigral nekaj deset najpomembnejših vlog svetovnega in domačega dramskega repertoarja. Že zelo mlad je osvojil Shakespeara, najprej z nekaj manjšimi vlogami v Kralju Learu in Henriku IV., že leta 1994 pa je presunljivo zrelo odigral Hamleta. Pozneje je bil še Othello, Tit Andronik, Kralj Lear, Brut in Klavdij. Like iz antične zakladnice je odigral tako v sodobnih različicah (Polinejk  in Sizif v Jovanovićevih igrah, Agamemnon pri Borisu A. Novaku) kot v klasičnih: Sofoklov Kralj Ojdip in Homerjev Agamemnon.

Svoj legendarni smisel za humor je brusil v klasičnih komedijah (Molièrov Alcest v Ljudomrzniku in Orgon v Tartuffu),v junakih iz sodobne klasike (Brechtov Mackie Nož in Arturo Ui), v številnih sodobnih igrah, v katerih je samoironija vtkana v dramsko pisavo (pri Davidu Mametu, Tomu Stoppardu, Yasmini Reza, Gregoryju Burku, Howardu Barkerju, Haroldu Pinterju, Albertu Camusu, Josifu Brodskem), in ne nazadnje v svoji unikatni kreaciji Ata Ubuja v Kralju Ubuju ali Tašče v uprizoritvi Ko sem bil mrtev. Med Šugmanovimi nepozabnimi upodobitvami likov iz slovenske dramatike so Jur v Zajčevih Grmačah, Maks in Jožef Kantor v Kralju na Betajnovi, Komar in Župnik v Hlapcih, Falac v Strniševih  Ljudožercih, Emir v Vojnovićevi Jugoslaviji, moji deželi. Na kožo mu je bil pisan tako Čehov (bil je Tuzenbah v Treh sestrah, Trofimov v Češnjevem vrtu, Astrov v Stričku Vanji) kot Beckett (Pozzo) in Proust (Swann). Nepozabni sta njegovi upodobitvi likov iz Dostojevskega, Rogožina v Idiotu in Dmitrija v Bratih Karamazovih. V vrsti njegovih silovitih naslovnih vlog sta vsaj še Brechtov Baal in Koltèsov Roberto Zucco.

In vendar ta impozantni (še zdaleč ne popolni) seznam vlog predstavlja le del tistega, kar je bil Jernej Šugman. Ni bil le neverjeten igralski talent, ampak tudi velika osebnost, očarljiv, karizmatičen človek. Že od malega je preko staršev, igralcev Maje in Zlatka Šugmana, spoznaval gledališče in se mu potem v ustvarjalnem in osebnostnem zorenju predal scela in brezrezervno, skrajno odgovorno, iskreno in odprto. Gledališče je bilo zanj dragocena simbioza med igralcem, ki se ves razdaja, in gledalcem, ki mu vrača s svojo pozornostjo, s tem, da je za nekaj ur prišel v gledališče po skupno doživetje, zbranost in katarzo, kakršno nam lahko da le umetnost.

Govoriti o Jerneju Šugmanu pomeni govoriti o slovenskem gledališču zadnjih petindvajsetih let. S svojimi igralskimi stvaritvami je neizbrisno zaznamoval njegov razvoj in njegovo današnjo umetniško kondicijo. O tem ne nazadnje pričajo tudi številne nagrade, ki jih je za svoje delo dobil tako doma kot v tujini; študentski Prešernova in Severjeva nagrada, kar osem Borštnikovih nagrad za igro, nagrada Sklada Staneta Severja, nagrada Prešernovega sklada, trije zlati lovorjevi venca festivala MESS v Sarajevu (za Baala, Alcesta in Ata Ubuja), nagrade na festivalih v Zagrebu, na Reki, v Tivatu …

Ob tem je prejel še viktorja za televizijske stvaritve, gong popularnosti in številne filmske nagrade, kajti Jernej Šugman ni zaznamoval samo gledališča. Filmska kamera ga je naravnost ljubila, njegove vloge v filmih Blues za Saro, Sladke sanje, Zvenenje v glavi, Predmestje, Kratki stiki, Čefurji raus!, Inferno, Nočno življenje bodo še dolgo pričale o njegovem magnetizmu in izrednem igralskem formatu. Prek danes že legendarnih komičnih televizijskih vlog so ga spoznali in vzljubili gledalci vseh generacij in tudi tisti, ki ne zaidejo v gledališče.

Jernej Šugman je bil izjemno radoveden in velikodušen človek. Poleg gledališča in igre ga je zanimalo še veliko drugih stvari, bil je pravi športni navdušenec in navijač. Svojo pozornost je delil nesebično – kolegom, prijateljem, številnim, ki so mu v življenju prečkali pot. Užival je tako v ustvarjanju kot v strastnih pogovorih, pa naj so bile to naše gledališke debate ali razmišljanja o tegobah in radostih, ki jih prinaša življenje. Odlikovala ga je tista posebna občutljivost, ki je pogoj za modrost. In čeprav je na vse, še posebej pa nase, gledal s svojim nenadkriljivim in izvirnim humorjem, se je zavedal, da je življenje težko in lepo obenem, da ga je treba živeti polno in vse dobre stvari deliti z drugimi.

Ni besed, ki bi izrazile, kako zelo ga bomo pogrešali – kot umetnika na dramskem odru in kot človeka v našem ansamblu. Pogrešali bomo naša skupna spraševanja in premlevanja, njegovo dobrodušno pojavo, šale, njegovo glasno petje po hodnikih Drame, ko je po vaji ali po predstavi hitel v garderobo in potem domov, k svoji ljubi družini, ženi Andreji in otrokoma Sofiji in Jaši. Manjkal bo študentom, s katerimi je ravno dobro začel svojo pedagoško pot. Pogrešali ga bodo gledalci, ki jim je dal toliko lepega in dobrega. Po njegovem neusmiljeno prezgodnjem odhodu nam ostane samo tolažba, da je bil čas, ki smo ga preživeli z Jernejem, dober, neizmerno dragocen čas, ki nas bo bogatil za zmeraj.

Darja Dominkuš

Pesem Jerneju Šugmanu (Od Saše Pavček)

Če bi se Jernej Šugman rodil v antiki, bi ga medse sprejeli bogovi.
Talija bi bila njegova mati,
on bog igre.
Danes za njim ostaja umetniški in etični kanon:
kako predano, nesebično, genialno igrati,
kako biti plemenit človek in velik umetnik,
kako biti eno samo srce, ki se razdaja.      

Saša Pavček

Zapustil nas je Jernej Šugman

Zapustil nas je Jernej Šugman. Prijatelj, kolega, eden največjih igralcev, ki so ustvarjali na naših odrih, obraz, ki ga ne bo mogoče pozabiti. V gledališču Baal, Hamlet, Lear, Ojdip, Ata Ubu, Tit Andronik, Tašča v Ko sem bil mrtev, Alcest v Ljudomrzniku, Agamemnon v Iliadi, Maks in Kantor v Kralju na Betajnovi, Župnik v Hlapcih, Orgon v Tartuffu, Emir v Jugoslaviji, moji deželi … Na filmu Lenart v Kratkih stikih, Keber v Zvenenju v glavi … Nepozabni Veso na televiziji. In še in še. Odkar se je pred 25 leti pridružil igralskemu ansamblu SNG Drama Ljubljana, je ustvaril več kot 80 gledaliških vlog, kar 77 v Drami, ter številne filmske in televizijske vloge.

Nepozabne igralske stvaritve, nepozabni svetovi, ki so nastali in ki bi danes in v prihodnje še nastajali, vse to nas z Jernejevim veliko prezgodnjim odhodom popolnoma nepripravljene zapušča. Ostali bodo posnetki predstav, filmi, fotografije, kritike, intervjuji, različni zapisi. Vse to bo ostalo za vedno. Ostale bodo njegove številne nagrade, pričale bodo o igralskem velikanu, ki ga je mnogo prezgodaj, sredi največje umetniške inspiracije, vzela k sebi neskončnost. Nam, njegovim sopotnikom, prijateljem in kolegom, pa bo ostal spomin na njegov smeh, duhovitost in prijaznost, velikanska zaloga domišljije in navdiha, ki ju je tako nesebično delil, predvsem pa bo v nas odzvanjal vsak trenutek, ki smo ga užili in uživali z njim. Njegovo velikansko srce ni zdržalo njegovega razdajanja. 

Vabljeni na žalno slovesnost, ki bo v sredo, 20. decembra, ob 15.00 na velikem odru Drame.

Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana, s kolektivom

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov