Jerneju Šugmanu v spomin (Od Darje Dominkuš)

Nemogoče, nepojmljivo se zdi, da smo se morali posloviti od Jerneja Šugmana, velikega igralca, dragocenega kolega, izjemnega človeka. Odšel je na vrhuncu svojih umetniških moči, sredi ustvarjalne in življenjske poti. In čeprav še ni dopolnil niti 49 let, je že 27 let od njegovih prvih nastopov v Mestnem gledališču ljubljanskem in že 25 let, odkar je postal član ljubljanske Drame. V Dramo je vstopil kot domači učitelj Läuffer v Lenzevi igri Domači učitelj ali Prednosti privatne vzgoje v sezoni 1991/92 in odtlej v velikem zamahu odigral nekaj deset najpomembnejših vlog svetovnega in domačega dramskega repertoarja. Že zelo mlad je osvojil Shakespeara, najprej z nekaj manjšimi vlogami v Kralju Learu in Henriku IV., že leta 1994 pa je presunljivo zrelo odigral Hamleta. Pozneje je bil še Othello, Tit Andronik, Kralj Lear, Brut in Klavdij. Like iz antične zakladnice je odigral tako v sodobnih različicah (Polinejk  in Sizif v Jovanovićevih igrah, Agamemnon pri Borisu A. Novaku) kot v klasičnih: Sofoklov Kralj Ojdip in Homerjev Agamemnon.

Svoj legendarni smisel za humor je brusil v klasičnih komedijah (Molièrov Alcest v Ljudomrzniku in Orgon v Tartuffu),v junakih iz sodobne klasike (Brechtov Mackie Nož in Arturo Ui), v številnih sodobnih igrah, v katerih je samoironija vtkana v dramsko pisavo (pri Davidu Mametu, Tomu Stoppardu, Yasmini Reza, Gregoryju Burku, Howardu Barkerju, Haroldu Pinterju, Albertu Camusu, Josifu Brodskem), in ne nazadnje v svoji unikatni kreaciji Ata Ubuja v Kralju Ubuju ali Tašče v uprizoritvi Ko sem bil mrtev. Med Šugmanovimi nepozabnimi upodobitvami likov iz slovenske dramatike so Jur v Zajčevih Grmačah, Maks in Jožef Kantor v Kralju na Betajnovi, Komar in Župnik v Hlapcih, Falac v Strniševih  Ljudožercih, Emir v Vojnovićevi Jugoslaviji, moji deželi. Na kožo mu je bil pisan tako Čehov (bil je Tuzenbah v Treh sestrah, Trofimov v Češnjevem vrtu, Astrov v Stričku Vanji) kot Beckett (Pozzo) in Proust (Swann). Nepozabni sta njegovi upodobitvi likov iz Dostojevskega, Rogožina v Idiotu in Dmitrija v Bratih Karamazovih. V vrsti njegovih silovitih naslovnih vlog sta vsaj še Brechtov Baal in Koltèsov Roberto Zucco.

In vendar ta impozantni (še zdaleč ne popolni) seznam vlog predstavlja le del tistega, kar je bil Jernej Šugman. Ni bil le neverjeten igralski talent, ampak tudi velika osebnost, očarljiv, karizmatičen človek. Že od malega je preko staršev, igralcev Maje in Zlatka Šugmana, spoznaval gledališče in se mu potem v ustvarjalnem in osebnostnem zorenju predal scela in brezrezervno, skrajno odgovorno, iskreno in odprto. Gledališče je bilo zanj dragocena simbioza med igralcem, ki se ves razdaja, in gledalcem, ki mu vrača s svojo pozornostjo, s tem, da je za nekaj ur prišel v gledališče po skupno doživetje, zbranost in katarzo, kakršno nam lahko da le umetnost.

Govoriti o Jerneju Šugmanu pomeni govoriti o slovenskem gledališču zadnjih petindvajsetih let. S svojimi igralskimi stvaritvami je neizbrisno zaznamoval njegov razvoj in njegovo današnjo umetniško kondicijo. O tem ne nazadnje pričajo tudi številne nagrade, ki jih je za svoje delo dobil tako doma kot v tujini; študentski Prešernova in Severjeva nagrada, kar osem Borštnikovih nagrad za igro, nagrada Sklada Staneta Severja, nagrada Prešernovega sklada, trije zlati lovorjevi venca festivala MESS v Sarajevu (za Baala, Alcesta in Ata Ubuja), nagrade na festivalih v Zagrebu, na Reki, v Tivatu …

Ob tem je prejel še viktorja za televizijske stvaritve, gong popularnosti in številne filmske nagrade, kajti Jernej Šugman ni zaznamoval samo gledališča. Filmska kamera ga je naravnost ljubila, njegove vloge v filmih Blues za Saro, Sladke sanje, Zvenenje v glavi, Predmestje, Kratki stiki, Čefurji raus!, Inferno, Nočno življenje bodo še dolgo pričale o njegovem magnetizmu in izrednem igralskem formatu. Prek danes že legendarnih komičnih televizijskih vlog so ga spoznali in vzljubili gledalci vseh generacij in tudi tisti, ki ne zaidejo v gledališče.

Jernej Šugman je bil izjemno radoveden in velikodušen človek. Poleg gledališča in igre ga je zanimalo še veliko drugih stvari, bil je pravi športni navdušenec in navijač. Svojo pozornost je delil nesebično – kolegom, prijateljem, številnim, ki so mu v življenju prečkali pot. Užival je tako v ustvarjanju kot v strastnih pogovorih, pa naj so bile to naše gledališke debate ali razmišljanja o tegobah in radostih, ki jih prinaša življenje. Odlikovala ga je tista posebna občutljivost, ki je pogoj za modrost. In čeprav je na vse, še posebej pa nase, gledal s svojim nenadkriljivim in izvirnim humorjem, se je zavedal, da je življenje težko in lepo obenem, da ga je treba živeti polno in vse dobre stvari deliti z drugimi.

Ni besed, ki bi izrazile, kako zelo ga bomo pogrešali – kot umetnika na dramskem odru in kot človeka v našem ansamblu. Pogrešali bomo naša skupna spraševanja in premlevanja, njegovo dobrodušno pojavo, šale, njegovo glasno petje po hodnikih Drame, ko je po vaji ali po predstavi hitel v garderobo in potem domov, k svoji ljubi družini, ženi Andreji in otrokoma Sofiji in Jaši. Manjkal bo študentom, s katerimi je ravno dobro začel svojo pedagoško pot. Pogrešali ga bodo gledalci, ki jim je dal toliko lepega in dobrega. Po njegovem neusmiljeno prezgodnjem odhodu nam ostane samo tolažba, da je bil čas, ki smo ga preživeli z Jernejem, dober, neizmerno dragocen čas, ki nas bo bogatil za zmeraj.

Darja Dominkuš

 

 

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov