Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2024
Rad imam gledališče…

Gledališče imam rad zaradi tistega čudovitega, nekoliko vzvišenega, nežnega, zamaknjenega občutka po ogledu dobre predstave, ko se ti zdi, da kar malo lebdiš nad tlemi, in je vse lahkotno in nekako pravilno, na mestu, četudi je morda tragično, žalostno in težko. Rad ga imam zaradi evforičnega navdušenja, ko po vaji, najpogosteje ob pivu, po urah in urah razglabljanja, tuhtanja in premlevanja prideš do odlične ideje, rešitve za predstavo. Malo manj ga imam rad naslednji dan, ko na vaji preizkusiš to genialno idejo, preblisk pretekle noči in … Ja … Rad imam gledališče, ker letimo in si razbijamo zobe in spet letimo in si še malo bolj razbijamo zobe in zdaj se morda sliši, kot da to nadzorujemo, kot da smo tega navajeni in se tega zavedamo, ampak se ne; ko boli, res boli in ko je dobro, je res dobro. Rad imam gledališče, ker je zares, ko je zares, in ne maram ga, ko je nekaj na pol. Takrat bi ga najraje zaprl, zapečatil za zmeraj, prepovedal, konec. Rad imam gledališče, kadar naše šibkosti, naše pomanjkljivosti spreminja v naše adute, v našo moč – takrat se na čudovit način dotakne lepote življenja; in rad ga imam, ko brezkompromisno kaznuje tiste, ki leno, samozaverovano računajo na samoumevnost svojih adutov, na svojo moč – tudi takrat se na čudovit način dotakne lepote življenja. Rad ga imam zaradi hecne povezanosti, navezanosti, bližine, ki se razvije med ekipo, kadar se vse zloži, in rad ga imam, ker se ne zloži vedno in bližine niso samoumevne in smo si včasih daleč in sploh ne govorimo istega jezika. Rad ga imam zaradi norih prebliskov, dobrih idej, nepričakovanih obratov in res ga ne maram, kadar te dobre ideje ne morejo biti uresničene zaradi pomanjkanja sredstev ali, še huje, zaradi pomanjkanja razumevanja ali volje, ne maram ga, kadar postane žrtev inertnosti. Rad imam gledališče, ker uri našo pozornost, prebuja naša občutja, ker nas opominja, da lahko čustvujemo z najbolj nenavadnimi ljudmi, predmeti, živalmi, bitji, ker nas, kadar je dobro, spomni, da nismo večni, da nismo sami, da smo zgolj majhen delček velikega sveta, vendar smo kljub vsem napakam in nepopolnostim vseeno pomemben delček, ker na tem planetu preprosto ni nepomembnih delčkov in bi bil ta svet brez nas malo manj pester, malo manj barvit. Rad imam gledališče, ker nas, kadar se mu prepustimo, prepriča, da problem drugega postane tudi naš. V gledališču si lahko priznamo, da nam ni vseeno, da čutimo več, kot pokažemo. In čutimo veliko. Sploh v tem negotovem trenutku, ko se o vojni govori s takšno lahkoto, kot da besede nimajo nobene teže, kot da bi se izgubil ves spomin na to, kaj vojna zares pomeni. Čutimo veliko v tem času, ko politiki bolj spominjajo na alegorične dramske like kot pa na voditelje.
Čutimo veliko, ko leto za letom podiramo vročinske rekorde, in čutimo veliko, ko brezmočni opazujemo genocid v Gazi in se sprašujemo, kako je to mogoče, kako je mogoče, da to spremljamo v živo, da vemo, kaj bo sledilo, da to sledi in se nič ne zgodi.
Čutimo veliko.
Rad imam gledališče in umetnost mi daje upanje, a tega upanja ni na pretek. In ko pišem to poslanico, se resno sprašujem, kakšno gledališče bo po tem, kar se dogaja v Gazi, sploh še mogoče.
Žiga Divjak, režiser

Sporočilo ob svetovnem dnevu gledališča 2024, Jon FOSSE
Umetnost je mir

Vsak človek je edinstven, pa vendar tak kot vsi drugi. Naša vidna, zunanja podoba je drugačna od vseh drugih, seveda, vse lepo in prav, ampak tudi znotraj vsakega od nas je nekaj, kar pripada samo posamezniku – kar ta posameznik sam po sebi je. Temu lahko rečemo duh ali duša. Lahko pa se odločimo, da sploh ne potrebuje besedne označbe in ga kratko malo pustimo pri miru.
A čeprav se razlikujemo, smo si tudi enaki. Ljudje z vseh koncev sveta smo si v osnovi podobni, ne glede na to, kateri jezik govorimo, kakšne barve je naša koža in kakšne lasje.
Morda je to nekakšen paradoks: da smo si povsem enaki in scela različni hkrati. Morda je človek paradoks že sam po sebi, s tem, ko povezuje telo in dušo – v nas je oboje, najbolj zemeljski, otipljiv obstoj in nekaj, kar materialne, zemeljske omejitve presega.
Umetnost, dobra umetnost pa zmore na svoj čudežni način združiti docela edinstveno z univerzalnim. Omogoča nam, da lahko drugačno – tuje, bi lahko rekli – razumemo kot univerzalno. S tem umetnost razbija meje med jeziki, zemljepisnimi regijami, državami. Tako zbližuje ne le tisto, kar je značilno za vsakogar od nas, ampak po svoje tudi značilnosti skupin, na primer posameznih narodov.
Tega pa ne počne z enačenjem vsega in z izravnavanjem razlik, ampak prav nasprotno, s tem, da nam kaže tisto, kar je drugačno od nas, kar nam je neznano, tuje. Vsaka dobra umetnost vsebuje natančno to: nekaj neznanega, nekaj, česar ne moremo v celoti razumeti, pa hkrati vseeno nekako dojamemo. Vsebuje, recimo temu tako, skrivnost. Nekaj, kar nas osupne in potisne preko naših meja in tako ustvarja transcendenco, ki jo mora umetnost vsebovati sama po sebi in nas k njej voditi.
Ne poznam boljšega načina za zbliževanje nasprotij. Ravno obraten je od pristopa z nasilnimi konflikti, ki smo mu v svetu vse prepogosto priča, pristopa, ki se vdaja uničevalni skušnjavi izničiti vse tuje, vse edinstveno in drugačno, pogosto z uporabo najbolj okrutnih iznajdb, ki nam jih je prinesla tehnologija. Na svetu je terorizem. Je vojna. Kajti ljudje imamo tudi animalično plat, ki jo vodi nagon, da drugo, tuje, doživljamo kot grožnjo lastni eksistenci in ne kot fascinantno skrivnost.
Na tak način edinstvenost – razlike, ki jih lahko vsi vidimo – izginja in za seboj pušča kolektivno enakost, pri kateri je vse, kar je drugačno, grožnja, ki jo je treba izbrisati. Kar je od zunaj videti kot razlika, na primer vera ali politično prepričanje, postane nekaj, kar je treba poraziti in uničiti.
Vojna je bitka proti temu, kar biva globoko v nas vseh: proti edinstvenemu. In je tudi boj proti umetnosti, proti temu, kar leži globoko v vsaki umetnosti.
Govorim o umetnosti na splošno, ne posebej o gledališču ali dramatiki, in sicer zato, ker se, kakor sem rekel, vsa dobra umetnost, globoko v sebi suka okoli istega: okoli tega, da iz nečesa povsem edinstvenega in specifičnega naredi univerzalno. V umetniškem izrazu združuje čisto posebno z univerzalnim: ne odstranjuje specifičnosti, ampak jo poudarja, omogoča, da skoznjo jasno sije vse, kar je tuje in neznano.
Vojna in umetnost sta nasprotji, prav kakor sta nasprotji vojna in mir – tako preprosto je. Umetnost je mir.

Iz angleščine prevedla: Barbara Skubic