27. 1. bo v Mali drami premiera Jesihovih Grenkih sadežev pravice v režiji Jana Krmelja

V soboto, 27. januarja, ob 20.00 bo v Mali drami premiera Grenkih sadežev pravice, že tretje uprizoritve na malem odru in devete repertoarne v slavnostni sezoni Drame ob 150. obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva. Dramsko besedilo pesnika, prevajalca in dramatika Milana Jesiha je bilo že večkrat uprizorjeno z raznolikimi interpretacijami in igralskimi zasedbami. Tokratno uprizoritev pripravlja ustvarjalna ekipa, ki jo vodita avtorja priredbe Jesihove igre – režiser Jan Krmelj in dramaturginja Katja Markič.Grenkih sadežih pravice igrajo Eva Jesenovec, Mia Skrbinac in Saša Pavlin Stošić. Scenografinja uprizoritve je Karin Rajh, kostumografinja Špela Ema Veble, avtorja glasbe sta Primož Hladnik in Boris Benko (Silence), koreograf je Žigan Krajnčan, oblikovalec rekvizitov Tomaž Zarifa, oblikovalec svetlobe Vlado Glavan, lektor Arko in asistentka koreografa Kristýna Šajtošová. Eno od pomembnih vprašanj Grenkih sadežev pravice je: Kaj vse je lahko jezik in kaj je ta kos mesa, ki izvaja akrobacije v naših ustih?

Če ima mnogoplastno Jesihovo besedilo, napisano leta 1974 s podnaslovom Interpelacija v enem nonšalantnem zamahu, kakšno krovno temo, je to jezik. »Jesih je jezikovni fenomen,« je zapisal režiser tokratne uprizoritve. Ludizem, značilen za Grenke sadeže pravice, temelji na svobodi, igri in stvarjenju znotraj jezika. Predstava naslavlja vprašanja vloge in moči jezika, slovenskega jezika in njegovega statusa v svetu, pa tudi stvariteljske moči, ki jo ima Jesihova pisava – in s katero je besedilo okužilo tudi ustvarjalce. Jezik je polje svobode, a hkrati tudi nasilja in izključitve. Predstava skozi različne uprizoritvene načine uteleša gesto, ki jo je Jesih zarisal v nepreglednem toku premnogih situacij in nestalnosti likov znotraj drame. Jesihov jezik je nujno samoironičen, specifično komičen; ta ironija je ironija jezika, ki se smeje sebi, ko govori.

Milan Jesih v dramskem besedilu označi dramske osebe s štirimi imeni: Dajavec, Jemavec, Gobavec, Grbavec. In pod imena zapiše: »Spol in sklon igralcev nista določena, želeti pa je, da so njihove duše široka in svetla pobočja, saj je sonce pokrovitelj življenja in njegov budni pastir.« Avtorja priredbe sta v zapisu prepoznala poziv k skupinskemu pristopu k uprizarjanju in v tem duhu oblikovala tri soodvisne ženske vloge: Evo Činkole, Mio Činkole in Sašo Činkole. »Ugledališčenje je že samo po sebi nujno delo kolektiva, in tu, kjer je pogosto zahtevano golo odskakovanje asociacij, igra duhovitosti dialoga, je to še pomembnejše. Nemogoč̌e je biti solist, tako v ustvarjalnem procesu kakor v končnem izdelku, in ta čar duha, v katerem je bilo besedilo napisano, še vedno ni izgubil moči,« je zapisala v gledališkem listu soavtorica priredbe in dramaturginja uprizoritve Katja Markič.

2014 © Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana Pravila in pogoji uporabe spletnega mesta   Politika varovanja osebnih podatkov