Arhiv novic - SNG Drama Ljubljana

Četrtek, 25. oktobra 2007

Velika nagrada Borštnikovega srečanja 2007

Veliko nagrado 42. Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev je prejela krstna uprizoritev drame Iva Svetine Ojdip v Korintu

Obrazložitev nagrade

S fascinantnim ritualnim uvodom se na odru vzpostavi nov, celovit in koherenten svet, ki gledalca z ekstremnimi poudarki nenehno opominja na odrsko iluzijo in drži distanco, s tem pa doseže nadvse intrigantno sobivanje izrazite sodobnosti in univerzalnosti.
Kar gledamo na odru, ni klasična "postavitev" besedila, ampak pravo ugledališčenje, ki se na trenutke poigrava z izvornimi začetki teatra. Predstava prinaša unikaten preplet vseh ustvarjalnih energij in elementov – od nenavadnega kolektivnega duha igralskih kreacij, preko vseprežemajoče glasbe in natančno premišljene govorice telesa do likovnega okvira.
Bistvenega pomena za uprizoritev je način, kako se igralčev glasovni, govorni in fizični, plesni nastop v glasbenem in vizualnem ambientu podrgne ob Svetinov poetični jezik. Tako iz različnih umetniških praks izstopijo čutni in spoznavni pomeni, ki so razumljivi vsakomur - a vsakomur na svoj način.
Ko se Ojdip napoti v drugi dom, kjer ga bo spoznanje o lastni identiteti pripeljalo do strašnega konca, se predstava zaključi s svojevrstnim pantomimskim povzetkom celotnega Ojdipovega mita, ki se nadvse duhovito poigra z ne-možnostjo katarze v sodobnem svetu.

več o predstavi na
http://www.drama.si/repertoar/ojdip-v-korintu.html

Nagrado za najboljšo režijo je prejel režiser nagrajene uprizoritve Ojdip v Korintu Ivica Buljan

Obrazložitev nagrade

Buljan je specifični zaprti kod Svetinove poezije vzel kot izhodišče za totalni gledališki dogodek z naraščajočim nabojem in fascinantnim učinkom. Igralce, ki so na odru nenehno prisotni, režiser postavlja v situacije, v katerih preplet prvinske telesnosti in privzdignjenih Svetinovih besed učinkuje na nepredvidljive načine: zdaj kot kontrast, zdaj v čutno/emotivnem sozvočju, zdaj kot cinično/groteskno pretiravanje. Če se sprva zdi, da je to nenavadno kontrapunktiranje v razkoraku z besedilom, se sčasoma izkaže, da vodi v nenavadno ubrano celoto. S spojem telesnosti in poezije, z nenehno skrbjo za to, da gledalec ne "zaspi" in se ne zaziba v udobno pozicijo zgolj zunanjega spremljevalca dogajanja, je Buljan našel poseben ključ za odklepanje Svetinovega besedila, ki učinkuje dionizično.
Buljanova režija tako ni klasična besedilna interpretacija, ampak srečanje umetniških praks, s pomočjo katerih poetični pomeni Svetinove drame zarjovejo, zakrvavijo, zabolijo, zaplešejo, ogolijo in se zgodijo v gledalčevi zaznavi. Buljan je s to predstavo presegel modernistično režijsko paradigmo in postavil na ogled izrazito sodoben primer dramske režije.