Nedelja,
08. februarja 2009
Marko Mandić - nagrada Prešernovega sklada 2009
za vloge v zadnjih dveh letih: Poliba v Svetinovem Ojdipu v Korintu, Osvalda v Ibsenovih Strahovih, dr. Srnena v Cankarjevih Romantičnih dušah, Grofa Strahlskega v Kleistovi Katici iz Heilbronna in Baltazarja v Hiengovem Osvajalcu.
Marko Mandić se je pred dvanajstimi leti, ko je prvič igral na stranskem odru ljubljanske Drame, pojavil kot svetel žarek, nabit z energijo, pretanjeno občutljivostjo in mladostno, skoraj še otroško čustvenostjo, ki je pretresla avditorij. Čista duša, ki se odpira v svet, da bi s svojo zgodbo segla do vsakega gledalca. Zdelo se je, da je v svoj lik naselil celoto samega sebe in nas prepričal s samo močjo svoje živosti.
Na začetku njegove kariere se je večkrat zdelo, da navdušuje predvsem s tem, da zna na odru intenzivno biti tak, kot je tudi v resnici, on sam. S sosledjem njegovih predstav pa je rasla tudi njegova veščina oblikovanja; poglabljal je svoje razumevanje, izgrajeval igralsko tehniko, širil izrazne načine in se brez slehernih zadržkov podajal v oblikovanje novega. Že od začetka ga je oblikoval natančen študij lika in psiholoških motivacij, ki jih je znal oblikovati v izrazito odrsko figuro; pozneje pa je razvil sposobnost, da svojo fizično prezenco uporabi tudi v izrazito stiliziranih, estetiziranih in sugestivnih okvirih, ki presegajo sodobno realistično igro. Širil je tudi svoj izpovedno diapazon. Presenetil je večkrat, posebej v Razmadežni Sarah Kane, kjer je ustvaril srhljivo in sugestivno podobo temne perverznosti, tako tujo njegovi izvorni svetlobi. Vredno pa je omeniti tudi njegove kreacije v televizijsko realističnem Vladimirju, v eksistencialno ostrih in grotesknih Družinskih zgodbah, v teatralizirani filozofiji zgodovine Uršule, psihološko študijo v Praznovanju, posebej pa Hipolita v Racinovi Fedri z izjemno telesno realizacijo klasičnega verznega besedila.
V zadnjih letih je posnel tudi nekaj filmov. Poleg kreacij v matični hiši SNG Drama Ljubljana pa Marko Mandić pogosto dela tudi zunaj institucionalnih gledališč. Tu se podaja v igralsko performerske izkušnje, zelo drugačne od tistih v dramskih uprizoritvah. Odlično se znajde tudi na teh prizoriščih, ki zahtevajo brezrezervno izpostavljanje samega sebe; hkrati pa v veliki meri živijo od predanosti sodelujočih. Gotovo pa so te izkušnje obogatile tudi njegovo ustvarjanje na dramskem odru.
Vloge, ki jih je v zadnjih dveh letih ustvaril v predstavah Ojdip v Korintu, Strahovi, Romantične duše, Katica iz Heilbronna, Osvajalec in Samo konec sveta, pričajo o širokem razponu zrelega ustvarjalca: igralcu, ki zna prepričati v sodobno prečiščenem psihološkem realizmu in prevzeti s kreacijami v novih gledaliških estetikah; suverenemu iskalcu, ki se spušča v najdrznejše gledališče avanture, pri tem pa vselej ohranja zavest in avtentičen instinkt za umetniško resnico.
